Z fantom se že eno leto trudiva zanosit, pa enostavno ne gre. Ko sma se odločla za naraščaj sem še bla zaposlena. Zdaj pa več nisem, ker sem imela pogodbo za določen čas. Zaenkrat se tudi nič kaže, da bi dobla službo. Kakšno je vaše mnenje, ko je bodoča mamica brezposelna? Meni glih ni vseeno da sem brez službe, ampak da čakam, da jo bom dobla pa lahko tudi mine več mesecev.

če ima fant solidno plačo ,da vidva normalno preživita potem sploh ni problem.Jaz imam tri pa sem že šest let doma(po svoji želji) ker ima mož tako službo da je šele po 17 uri doma sva se po drugem otroku odločila da ostanem doma ,ker v nasprotnem primeru bi bili otroci večji del dneva  v varstvu tega pa si ne predstavljam da imam otroke pa sem z njimi samo zvečer.Normalno funkcioniramo z eno plačo.

Ja sem.
Ko sva začela na delat pa nisem bila. Sem imela pa svoje dohodke.

Jaz tudi še za enkrat podiplomska študentka, ki na noben način ne more dobiti službe.
Sem poslala do sedaj 96 prošenj, pa nič.

Imava pa punčko staro 5 let pa gre z eno plačo.

Jaz nisem. Pred DP sem bila zaposlena, tako da sem imela normalno porodniško, potem sem bila z malim doma prbl. 18 mesecev in spet malo v službi (vedno za določen čas). Je res, da če je za dva je tud za tri, ja pa lušno, če ma partner mal boljš plačo, da vsaj konec s koncem vežeta . Midva si želiva še enega, ampak tokrat, ko bo pogodba za nedol. čas.

V glavnem gre, ampak ko so pa mal večje (beri dražje) želje je pa včasih lahko mal kriza.

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

Nezaposlena sem zanosila in nezaposlena bom rodila, pa brez dohodkov - kakih nadomestil. In tako sva se zavestno odločila. Zaenkrat nobenemu ni žal.

ko sem prvič zanosila sem še bila študentka, med nosečnostjo sem diplomirala, nato bila z maličko doma. po poteku porodniške sem se prijavila na zavod, ene tri mesce sem še bila doma, nato začela honorarno delat. ko je bila malička stara 17m sem se pa redno zaposlila.
zdaj pa sem zaposlena cca 2leti in sem nedolgo tega zagledala +. torej pri drugem otročičku sem nekako čakala. še vedno nimam za nedoločen čas, a sem vseeno srečka nosečka.

_____________________________

3 datumi v mojem življenju: 2.8.2005, 24.10.2009 in 22.5.2010.

Sem zaposlena.....v kolikor ne bi bila, se ne bi odločila za ta korak, ker enostavno želim  omogočiti vse najboljše (seveda brez pretiravanj) in tud si ne znam predstavljati, da sem odvisna od nekoga drugega...potrebujem svojo samostojnost. Ne obsojam pa drugače mislečih...vsakemu svoje




_____________________________

Vse, kar lahko storiš,
ali o čemer sanjaš,
da lahko narediš,
poskusi narediti.
V drznosti je genialnost,
je moč in čarovnija.
Začni zdaj! (Goethe)

Kaj pa če ne bi dobila službe z nedoločen čas? A pol sploh ne bi imela otrok?
Najboljše za otroka je pa zelo redko povezano z denarjem.


< Sporočilo je popravil lukec -- 23.2.2009 21:23:14 >

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

tko ti bom rekla realno....če se znajdeš v taki situaciji, potem najdeš POTI....če pa se zavestno odločiš in začneš delat na tem imaš pa zavestno več pomislekov in te to na nek način sigurno tudi blokira...

mislim, pa da ko je PRAVI ČAS, dojenček pride, če HOČEŠ ali NOČEŠ...kaj je pa pravi čas, pa očitno ŽIVLJENJE bolj ve, k pa mi ljudje...

denar je problem in če imaš otroka in nimaš za njega, je denar še večji problem....predvsem pa čustva, ki te potem preplavijo...mislim, pa da bo vedno bolj slabše, kot pravijo na tv-ju....ne pa boljše...

tudi sama sem se začela bat tega...

če imaš fanta oz. moža, ki zasluži dovolj, je ponavadi ženskam vseeno in ostanejo doma...mislim pa da je to zlo odvisno od ženske do ženske...ene hočejo vse . otroka, lep dom, dober avto, službo in fajn odnos z možem....

mislim pa, da najboljši nasvet ti bo, da ne sprašuješ nas, ampak vprašaš sebe....in koker koli se boš odločila bo prav, ker se boš odločila kot boš notranje čutila, da bo prav...

No ja, moje mnenje je da neka osnova mora bit. Za otroke naj bi se odločali odrasli ljudje. K temu pa tud paše da si na svojem ne v sobici pr očitu in mamici(tud če v najemu v garsonjerci), pa da maš za položnice, plenice in hrano. Da te ne živijo starši v glavnem. In da imaš pošlihtan odnos s partnerjem, po možnosti že kkšno leto živit skupaj, da vidita če vama to sploh gre. To pač naj bi blo. Za moje pojme. Vse ostalo je dobrodošlo, ni pa nujno.

mislim, da sojenje je popolnoma brezveze tukaj....kot vzgojitelj VEM z kakšnimi vozički se VEČINA prevaža, kake cote jim starši kupujejo....ko je treba plačat privatni vrtec, vem kaki problemi nastanejo kar naenkrat.


večina ljudi gleda vse skozi denar...in tako je tudi z otrokom....to so samo pobožne želje " najboljše za otroka je redko povezano z denarjem ". pejte v otroške sobe, pa boste videli koliko igrač imajo otroci...da komaj hodiš po sobi...

ko greš po hrano, so vse mamice z takimi in onakimi vozički....da kr glava peče, k veš, da so dal sam za voziček 500 eur...

to sem hotla jaz povedat, sam mi ni šlo najbolje...

se podpišem

Ja, itak. S tem se tud jz čisto strinjam. Midva sva bila skupaj 10 let, ko sem zanosila, živela sva skupaj 3 leta, stara sem bila 27, moj pa 28 let.
Pa tud slučajno nimam namena ostati doma, nasprotno komaj čakam, da grem spet delat. Hočem sam rečt, da če je to za nekaj mesecev, mogoče leto, dva... Se da!

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

Se strinjam da neka osnova mora bit, zato sem tud rekla, da je dobro, če je edina plača v družini solidna.
Ne vem pa v čem so polna soba igrač, najdražje cote in voziček za 500 evrov najboljše za otroka!

_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

nekako sem slutila, da bomo pristali tukaj
Otroku omogočiti najboljše ne pomeni avtomatično sobo polno igrač, drage vozičke itd.....pomeni tudi, da poskrbiš, da je otrok priskrbljen tud če se tebi kaj zgodi, da mu omogočiš najboljšo izobrazbo, zdravstveno nego itd.


lukec, pa da odgovorim še tebi........res, da je v danajšnjih časih zelo težko dobiti službo za nedoločen čas, ampak še vedno verjamem, da če si dovolj vztrajen in priden ti tud to slej kot prej uspe.
Zakaj pa misliš, da sem se za otroka odločila šele pri 29 letih?


_____________________________

Vse, kar lahko storiš,
ali o čemer sanjaš,
da lahko narediš,
poskusi narediti.
V drznosti je genialnost,
je moč in čarovnija.
Začni zdaj! (Goethe)

meni je bilo pomembno, da sva oba zaposlena.

pa ne zaradi vozička, opreme....pač zaradi vsakodnevne finančne varnosti.

_____________________________

...vox populi...

zase pa vem, da če ne bi mela hčerke med študijem bi še zdaj bila brez otrok. res je, da živim pri starših, a bomo po vsej verjetnosti že letos na svojem.

dajte, dajte, ko da bi bil denar vse na svetu. kaj pa ljubezen do otroka, mir, zadovoljstvo. to nič ne šteje. samo denar? neka osnova mora biti, to je ziher. saj je moj dragi bil in je zaposlen. osnovo sma mela in imava, dete je bilo le še dodatek k najini sreči in zadovoljstvu. nisva pa plavala v denarju.

_____________________________

3 datumi v mojem življenju: 2.8.2005, 24.10.2009 in 22.5.2010.

Jaz sem zaposlena, imava svoje stanovanje. Saj je res, kot pravijo nekatere, da so tudi druge stvari pomembne, ne samo denar, ampak, če ga nimaš, pa si od nekoga ves čas odvisen, pa tudi ni ravno fajn. Poleg tega sem opazila, da se ljudje, ki kao pravijo, da denar ni pomemben, bolj trudijo, da bi izgledalo, kot da ga imajo veliko, kot pa recimo mi, ki ga imamo relativno dovolj. Meni osebno bi se verjetno zmešalo, da bi mogla živeti pri starših, čeprav se z njimi super razumem.

Ampak kaj ti pomaga, če imaš vse,  pa noče priti... Če ste , se veselite ne glede na službe, ker bo nekako že šlo - boste videle.

_____________________________

3 datumi v mojem življenju: 2.8.2005, 24.10.2009 in 22.5.2010.

IZVIRNO SPOROČILO: Hana76
Ampak kaj ti pomaga, če imaš vse,  pa noče priti... Če ste , se veselite ne glede na službe, ker bo nekako že šlo - boste videle.



To si tudi jaz mislim. No saj še eno leto ni dolgo kar poskušama, glede na to, da nekatere ne morejo zanosit par let.  Zdaj če čakam na službo (danes jo je težje dobit) bom stara 30 preden bom za nedoločen čas zaposlena (če). Pol pa še takoj ne rata  in bom že npr. 33 ... Boljše da sploh ne razmišljam. Boljše, da grema v akcijo, da bomo naslednji mesev zagledali !

ko nama je uspelo in sem zanosila v postopku umetne opolditve zanosila (ki sva ga seveda plačala) sva bila oba v službah in oba zaposlena za nedoločen čas in moram rečt oba z ok plačami...
po novem letu je moj dragi izgubil službo in tako sva ostala samo z eno plačo...
pač bova morala malo stisnit in si ne bova privoščila nepotrebnih užitkov in razvajanj kakor sva bila navajena ampak preživela bova in otroku bova tudi nudila in mu ne bo nič manjkalo

drugače je pa moje mnenje tako... moji straši in še mnogi drugi niso imeli ničesar in so gradili in ustvarjali iz nič pa so vseeno imeli otroke in niso čakali da bodo preskrbljeni (to mislim  lastno stanovanje in službe za nedoločen čas) pa nam vseeno ni nič manjkalo  , oblečeni in siti smo bili vsi pa še na počitnice smo hodili

če bi se še nekrat odločala da bova imela otroka bi se odločila prej za njega in ne da sem čakala da dobim službo za nedoločen čas (pa saj danes ni nič za stalno in 100% sigurno)

Jaz nisem zaposlena. Sem študentka in delam preko študentskega servisa. Ampak sem dogovorjena, da ko zanosim, da me zaspolijo, da bom potem imela porodniško. Delam v družinski firmi in potem ni nobene panike... Moj ima s.p.
Sama se strinjam z anci banci, da so imeli naši starši še veliko manj, kot imamo mi sedaj, pa nikoli nisem bila lačna ali imela raztrganih oblačil ali pa da bi čutila, da mi kaj manjka. Nudili so mi vse in imela sva z bratom super srečno otroštvo... Imam zdele sestrco, ki je kar 14 let maljša od mene in ona je odraščala čisto v drugačnih okoliščinah. Moji starši so si v tem času zagotovili kar dober prihodek, tako da je ona vedno dobila čisto vse kar se je spomnila in ugotavljam, da nima nobenih želja. Jaz sem vseeno imela kakšno skrito željo in sem komaj čakala svoj rojstni dan, da se mi je le ta(seveda, če je bila v mejah normale) uresničila. Njo pa če boš vprašal nima nobene želje, ker vse ima...

Tako, da po mojem ni nič narobe, če otroku kdaj česa ne privoščiš, važno da je poskrbljeno za njegove osnovne potrebe in da ste vsi skupaj srečni in si naklonite polno ljubezni....

_____________________________

Moj dragi pravi: "Ni važno kaj bo, važno je, da je fant zdrav".

Že sedaj mi pomeniš največ na svetu :)