Drage moje julijke in vse ostale mamice ter srečke nosečke..
Nimam veliko časa, ker sedenje pred računalnikom zaenkrat predstavlja še bolečino :( od CR.. Kaj naj vam rečem???
15.6. sem šla v bolnico. Naredli so UZ in CTG, pa malo kri itd. Naslednji dan pa malo pred 10 CR (zaradi medenične vstave). Dogovorila sem se za spinalno narkozo, kar pomeni, da sem bila med posegom budna (ostali del mene, od prsi dol pa čist mrtev).. Imela sem čudovito anestiziologinjo (dr. Gostenčnikovo) in čudovitega porodničarja (dr. Sikoška), dr. Gostenčnikova me je ves čas spremljala, se z mano pogovarjala in mi razlagala kaj z mano počnejo... Ne morem vam opisati trenutkov, ko sem zaslišala Anejev glas (bil je tako močan, da se ga je slišalo po celi porodnišnici :bravo: ), nekaj trenutkov kasneje pa so mi ga pokazali.. In začela sem kjokat kot dež... kar tam na operacijski in dr. Gostenčnikova mi je brisala solze.. Vmes mi je bilo 2x slabo, ko so mi razširjali maternico in ko so mi šivali trebušno prepono in takrat mi je dr. Gostenčnikova takoj zašibala neke stvari v žilo in je bilo v trenutku bolje...
Ja, po CR... Jaz o tem ne bi veliko pisala, še posebej zaradi tistih, ki jih CR še čaka.. Upam, da nikoli več, ker bolečine so, no ja... Rekla bom samo to - preživiš, ker te misel na otročka opogumlja, da držiš vse. Po 3 dneh so me dali na oddelek, potem se je šele začelo najhujše.. Anej je bil pri meni 24 ur na dan. Si lahko predstavljate žensko s šivi in razbolelim trebuhom kako po cele dneve skrbi za svojega otročka - ga hrani (kar je bila prava umetnost, ker na boku ne moreš bit zaradi pritiska na šive, pa na trebuhu ga ne moreš imet.. :(( ).. bolelo je kot :hudicek: , previja, carta, ... Pa 1x ko prideš na oddelek je konec z injekcijami proti bolečinam - tam je samo še lekadol :hudicek: .. Bila sem samo še senca sama sebe - utrujena, izmučena, z nič urami spanca na noč (samo minute), sem 5.dan po CR ponorela in rekla zdravnici, da grem domov. V MB spuščajo na 6.dan, pa sem rekla, da če je z mano vse OK in z otrokom vse OK, da hočem domov pa pika... Seveda ji ni pasalo, pa sem kar podpisala, na koncu dobila zeleno luč od nje in pediatrije, popokala otroka in šla. Zdaj sem doma 2 dni in sem čist prerojena. Šive so mi vzeli ven že v bolnici, seveda še boli, ko hodim ali predolgo sedim, ampak v primerjavi z razvalino, kakršna sem bila v bolnici, sem zdaj 1A..
Anej ima še malo zlatenice (jo je imel že v bolnici, bil malo pod lučko, ampak ko se je začelo izboljševat, so rekli, da ni več potrebno bit pod lučko in da lahko gre domov)...
Kar se dojenja tiče.. Mleka imam dovolj, ampak ker ima Anej še vedno malo zlatenice, je hudo utrujen in slabo vleče, pa mu je treba še malo na flaško dajat, da se poredi (da mu zlatenico čisto zgine)... Drugače pa je naš Anej pravi angelček in ne znam si predstavljat lepšega bitja na tem svetu (tako kot verjetno vsaka mamica)...
Ja, to bi bilo zaenkrat vse..
Bom dala še kakšno njegovo slikco v album..
Se bom še kaj oglasla - malo po malo, da ne bo preveč bubalo..
Uživajte v nosečnosti dokler še lahko, potem boste ponoči bolj malo spale... ;)
Pa pa
Bobek + Anej (7 dni)
