Danes bom pa kr anonimna, moram pa se izpovedati vsem dušam, ki trpite kot jaz.
Sem ena tistih, ki še ni zanosila, pa sem stara čez 30 let. Večkrat sem že bila na IUI in IVF postopku in ni uspelo, in vem, da bo težko po naravni poti, pa vseeno čisto vsaki mesec ko pride , sem celi dan otožna in jokam . Zakaj si ne dam dopovedati, da ne gre in pustim vse skupaj, zakaj se venomer mučim sama sebe in okolico.
Sem teden nazaj izvedela za sorodnico, da je noseča (ji privoščim iz vsega srca), pa vem, da je pred leti naredila več splavov, in sem se spet spraševala, pa zakaj ravno jaz, zakaj se to ravno meni dogaja in sem spet jokala .
Vsak mesec premišljujem, kako bo, ko bova z možem stara 50.let ali več, kaj bova počela, če ne bo otrok, komu bova podarila vso silno ljubezen, vse kar imava, ...
Se opravičujem, če sem malo zatežila, vendar je danes spet prišla ta  in spet mi srce poka od žalosti in spet tečejo solze po licih, KOLIKO JIH BO ŠE POTREBNO??????

midva sva premišljevala o možnosti posvojitve, če ne bi klapalo. ampak na srečo je. ne obupat.
boš tolko bolj srečna, ko bo tako daleč, da boš mamica.

se mi smiliš. probaj odklopit te misli. ti bom povedala kako je bilo pri mojih starših. 19 let sta se trudila!!!oba hodila okoli zdravnikov doma in po Avstriji, po 19 letih je mama zanosila z mojo sestro in bila sta srečna kot le kaj. takrat sta rekla, da skozi tak pekel, kot sta ga pred tem doživela več ne bosta šla in bosta pač imela samo enega otroka. po 6 letih pa sem se jima zgodila še jaz. brez kakršnega koli zdravljenja. mama je bila takrat stara 42 let, ata pa 50. ne izgubi upanja, samo sprosti se in odženi negativne misli. jaz sicer osebno ne vem kakšen je ta občutek, ker Nuša se mi je slučajno zgodila (še dobro, ker si ne predstavljam življenja brez nje), Adam pa je uspel v prvem mesecu. morda zato, ker sta moja starša toliko pretrpela....saj bo! čimprejšnji trebušček želim.

_____________________________

Besedo KONTRA s proti razložimo in CEPCIJA je jasna brez vprašanj, tako se s kontracepcijo borimo, da bi bil na svetu kakšen cepec manj!

Ada vas ´ma rada!

Anonimna, ne obupaj prehitro! Na postopek gre vsaka punca tolikokrat, kolikokrat se čuti psihično sposobna prenašati te napore. Če ne rata imaš še vedno možnost posvojitve. V skrajnem primeru, če ti bodo moči čisto pošle in ne boš več hotela na postopek se pa tudi ne sekiraj. Nekje sem že napisala, da se človek stara, če ima otroke ali pa ne. Življenje teče dalje. Zato se je brez pomena obremenjevati s tem ali bosta imela otroke ali ne. Če boš neprestano razmišljala o tem bo življenje ušlo mimo tebe . V obup te spravlja misel, kaj bo, če pri 50-tih ne bosta imela otrok... Če ti čisto po resnici povem, pri 50-ih skorajda vsi starši ostanejo sami. Otroci gredo od doma, ustvarijo si svoja gnezdeca, svojo družinico... Iz tega sledi, da je najpomembnejše ohraniti in graditi dober odnos s svojim partnerjem ter z njim uživati to edino življenje, ki nam je dano . Otroci pridejo in odidejo, partnerja pa ostajata skupaj vse življenje . Zato uživajta v ljubezni, imejta se rada, privoščita si vse lepe stvari in bodita vesela, ker drug drugemu pomenita vse . Na nadaljne postopke pa glejta kot na skupen hobi, na nekaj kar vaju še bolj zbližuje. Nikakor pa postopka ne glejta kot obvezo, kot nujno zlo, kot nekaj, kar vama samo pije živce. Bodita vesela, da imata skupen hobi. Če bo ta hobi obrodil sadove - odlično . Če pa sadov ne bo - tudi dobro . Je bil pač postopek prijetno druženje dveh zaljubljenih partnerjev, ki sta se zaradi tega še bolj zbližala. Tudi to je nekaj nepopisno lepega in dragocenega . Anonimna, želim ti veliko sreče in nikar ne obupuj. Življenje je lepo, sploh, če imaš ob sebi nekoga, ki te ima rad. In ti ga imaš, kajne? LP in glavo gor !!! Karmen.