IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark

IZVIRNO SPOROČILO: hmm...

IZVIRNO SPOROČILO: TomTaylor

stvar okusa 

Točno tako.
Meni naprimer ni čisto nič všeč.

Alarmantno! Popolnoma razumem razlike v okusih, jasno je, da je o estetiki kvazi nemogoče razpravljati, da je predmet presojanja stvar subjektivnega pogleda, da so ukusi različni itd. Jaz bi dodal "res je, le da je moj boljši" .

Lagal bi, če bi rekel, da sem ravno to pesem izbral, da bi preveril vaše - izkazalo se je samo vajine - reakcije. Trenutek navdušenja nad spotom, ki sem ga ravnokar uzrl, in moja naivnost je botrovala, da tvegam, stvar pripopam na mestu, kjer nikakor ne bi smela biti videna. Pa ne zato, ker mogoče ne bi bila toliko vredna, ker ne zadošča kriterijem mediokritet, ker je slaba, ker je za en drek, temveč zato ker sem tvegal javno pohujšanje.

Ta pesem ni ****, da razširi noge na "prvem zmenku", ni navadna drolja, da se ti prepusti ob prvi priliki, ko začuti ali nasluti, da jo mogoče zapustiš nepotešeno, dovolj je samosvoja in svojeglava, da jo boli **** kaj si misliš o njej, dovolj pretkana in manipulativna, da nepridipravom prepreči vdor v njeno zasebnost. Namerno iskrena, namerno toliko stvarna, resnična in surova, namerno tako razgaljena, da bi nas prepričala, da je iluzorna, da mislimo da tripamo in da je samo privid. In bolj kot se zdi neujemljiva, bolj intrigantna postaja, večjo sled kot pušča, manj si ji za petami in ko se tako oziraš za njo z imbecilnim pogledom zmedenega bebca, se enostavno ne zaveš, da si že v njej. In ona v tebi.

Pa pustimo zdaj moje videnje te pesmi... Pustimo tudi dejstvo, da so v istem mahu združili moči številni virtuozi, pustimo dejstvo, da se v njej prepletajo različna obdobja srbske umetnosti, da je pesem istočasno omaž genijalnemu Lametu nad Beogradom Miloša Crnjanskog in kontroverzni pesmi U škripcu, čigar album je tistega daljnega leta 1983 bil proglašen za kič, šund, pa čeprav se je plošča znašla samo na policah peščice... Postrani tudi to, da je pesem sedaj dobila malce modernejšo podobo, da jo je Milan Kilibarda spretno vizuelno stilsko face-liftal, da sta ji Hase in Nidža vdahnila tisto atmosfero, ki bi jo morala imeti že v originalu, da pesem poseduje Mitin glas, ki je, kot se vse bolj dozdeva moral zoreti samo zato, da bi bil uzurpiran in ugrabljen s strani nekoga ali nečesa, ki ni Block Out in čemur na prvi pogled izvirno ne pripada.

Alarmantno, se bosta vprašali??? Mi bi naj bili odprta družba, naj bi dosegli nek civilizacijski nivo, naj bi se distancirali od divjakov, naj bi bili razumevajoči in (so)čutni, tolerantni in dobri, z izpiljenim okusom za estetiko, pa potem vse bolj sadimo rožice okrog hišk in gradimo arhitekturno mična skropucala, naši jekleni konjički so vse bolj mikavni, ženske ritke vse bolj napete, moški bicepsi vse bolj čvrsti in zdefinirani... Skratka, kot bi bili tako visoko, da nam majhnih, primitivnih in preprostih reči enostavno več ni za videti. Ali pa vso stvar treba samo postaviti na glavo, da bi končno lahko stopila na svoje noge.