Bi se odločile za otroka (nosečnost), če:
- bi imele rešen stanovanjski problem (s kreditom, seveda)
- če bi partner imel službo za NDČ (1300 neto)
- če bi vi pravkar izgubile službo in ne bi izgledalo, da jo boste kmalu dobile

Bi se odločila za nosečnost če....bi imela ob sebi partnerja , s katerim bi si skupaj želela imeti otroka...
....bi mi zdravje to dopuščalo....bi si želela drobno štručko, ki bi zrasla iz najine ljubezni......
Vse drugo kar ti sprašuješ je postranskega pomena....s tem ne mislim da jih moraš imet toliko kolikor jih Bog da....samo...ljuba duša....če se že k spočetju otroka spravljaš tako preračunljivo,raje ne razmišljam kako šele ostale zadeve v življenju izvajaš....vse se žal ne da skalkulirati veš...in prav je tako....pa tudi, če se ti vse izide po tvojih matematičnih izračunih...veš...devet mesecev je kar dolga doma....marsikaj se v tem času lahko zgodi, kar ne bo pasalo v tvojo enačbo....

V življenju se nikoli ne izide vse po naših planih ...

Pri nama je osnovni preračun tudi pomemben pri odločitvi za otroka.

Za 1. sva se odločila pri:
- jaz služba za DČ, 900 eur neto
- mož pripravniška za 9 mes (z obetom podaljšanja v NDČ), 1000 eur neto
- stanovanjski problem rešen začasno - 50m2 v družinski lasti (ne pa najini)

#2 se je odločila za naju pri:
- moja služba - isto, le da ne delam več za polni del. čas zaradi majhnega otroka doma (plača okoli 500 eur)
- moževa služba - NDČ, 1300 eur neto
- stanovanje še vedno isto
- enega otroka že imava ...

Na tvojem mestu - sploh če je to 1. otrok - da, bi se odločila za nosečnost.

Podpis pod Pelin.

Drugače pa - točno takšno situacijo sem imela jaz pred prvim otrokom: partner NČ, pribl. ista plača, in stanovanjski kredit, jaz absolventka, brez dohodkov. In ja, želja po otroku. Tako bom rekla - kar se financ tiče, smo preživeli, pač sproti smo imeli, oblečeni smo bili, občasno tudi kakšen izlet...varčevali pa nismo, ker toliko ni ostalo. Je pa plus, da sem lahko bila z otrokom leto in pol (ker sem bila do takrat brez službe) in mi še danes ni žal. Zdaj imamo drugega otroka, denarja malenskost več (še moja plača zraven), pademo pa v večji razred vsepovsod (torej manj otroških, večja položnica za vrtec itd), s tamalim pa ne bom mogla biti doma do leta in pol...

Veš, pri enem otročku gre....kljub morebitni brezposelnosti enega starša,....
Pri drugem otročku je že treba malce reorganizacije življenja...
Za tretjega in več pa je potrebna absolutna sigurnost in stabilnost v družini, saj kot starš nočeš, da bi zavoljo tvojega starševskega nagona trpeli otrokovi sorojenci...

To je pač moje mišljenje...mislim, da bi se o tem morala pogovarjati s partnerjem in ne z nami. Konec koncem bosta vidva šla skozi nosečnost, porod in vse, kar otroček prinese v vajino življenje...

meni se zdi pa zrelo in odgovorno tako razmišljanje. hvalabogu ne bo spet nekaj otrok odvisno od državne (socialne) pomoči in ne bo še ena mamica pisala, da je brezposelna in spraševala, kaj ji pripada
svoje otroke naj bi preživljali sami

In po čem sklepaš da tu ne bo tako....ravno takšni preračunljivci se najraje obračajo na socialo...ravno takšni najbolj vedo kaj vse jim pripada in to tudi vedno izkoristijo, najdejo sto in eno luknjo....res...mogoče gre tu za neko previdnost pri načrtovanju družine, ni pa nujno....lahko gre preprosto zato, če se ji ob takšni finančni, stanovanjski in drugi situaciji otrok " izplača"....in v končni fazi...kot sem že napisala...se v tem času predenj bosta pridelala dojenčka lahko marsikaj spremeni na bolje ali na slabše....nikoli se ni dalo do potankosti planirati prihodnosti...v sedanjih časih pa še zdaleč ne....Če gre tu za tretjega, petega...otroka, se človek res spravi tako bolj podrobno kalkulirat in nekako bolj cincat...vendar če je tu vprašanje o prvem otroku...če je tu resnično prisotna obojestranska želja...se mi zdi ob takšni situaciji, kot jo imata " bodoča" starša, cincanje brezvezno...
V bistvu sem tule bolj kot ne dobila občutek, da tule ne gre za obojestransko željo, temveč se tu dva razhajata....in eden našteva razloge za in drugi proti...eden , ki si otroka želi, se mu zdi njuno ekonomsko stanje čisto zadovoljivo...drugi, ki si ga ne želi, pa na to ne gleda tako....Če imam prav, bosta lahko ob tem neskladju želja imela zlat grad in finančno priskrbljenost za vedno , pa bo še vedno premalo denarja in finančne gotovosti, da bi uštimala otročka....

Ojoj ... iz enega mojega prispevka na forumu si ti naredila psihološko analizo mene in mojega partnerja. Bravo. Res! Vsaka čast!

No, naj ti povem, da se motiš. Oba s partnerjem si otroka zelo želiva. In ja, bil bi najin prvi.

Praviš, da sem preračunljiva. Ne vem kje vidiš preračunljivost v mojem vprašanju. Ampak lej, to niti ni moj problem. Vem, da živim pošteno in vedno bom. Ne živim na DSP, ampak si vsak evro zaslužim sama, s svojimi rokami in ne čakam, da mi bo kar padlo z neba.

Zakaj sem pa postavila to vprašanje na forum, je pa čisto moja stvar. Zato, da bi iskala luknje v zakonu pa zagotovo ne.

se strinjam s tem, da naj bi otroke preživljali sami. samo življenje se včasih obrne tudi tako kot nismo planirali. lahko rečeš zdaj imam dovolj, da lepo živimo z enim, dvema, tremi, kolikor se pač odločiš. kdo jamči, da bo enako čez dve, pet, dest let. preden otroci odrastejo je dolga doba. in ndč ti prav nič ne pomaga če gre firma v stečaj. poznam družine ki jim je šlo super pred 10 leti, ko so se odločali za otroke, zdaj pa komaj iz meseca v mesec pridejo. zato se mi zdi vsako kalkuliranje glede otrok nesmiselno. ok pustimo primere, ko sta oba brez službe. ampak al bomo s toliko evri prišli skoz al ne... vsak ima drugačen življenski stil.

_____________________________

podpis pod tole

res je, da noben ne ve, kaj nas čaka v prihodnosti, ampak samo ljubezen pač ni dovolj, da spraviš otroka na svet

mogoče ljubezen res ni dovolj. je pa prva in daleč najpomembnejša stvar, da se za otroka odločiš. žal jih vse več na to pozablja. potem pa ukvarja z ločitvami, preživninami itd. trdno partnerstvo je prvi pogoj za srečne otroke. in boljša popotnica za življenje kot kup denarja.

_____________________________

Prav imaš in tudi moj odgovor je nekako moja stvar...nekako moje predvidevanje.....napisala sem, da le ugibam kaj je vzrok, da si tako cagava pri takšni odločitvi....pri svojem spraševanju si bila pač precej skopa in pomanjkljiva v zvezi z "odločujočimi" se argumenti o rojstvu otroka...očitno si pričakovala da ti bomo odgovorili enako suhoparno kot ti sprašuješ..z "da", "ne" in " mogoče"....čisto po matematično ...žal že sama tema ne more biti matematično obravnavana...če pa jo nasloviš še na ta forum, pa skoraj nemogoče pričakuješ, če misliš, da boš dobila takšne odgovore.... tu pač smo v večini take, da rade svoje odgovore malo zargumentiramo, razvlečemo....naredimo po tvoje rečeno psihološko analizo ....

Ok...dost heca....pa naj bo po tvoje....glede na tvoje vprašanje je moj odgovor:da
Če ti mnenje nekega foruma in neznancev na njem toliko pomeni, potem te bomo najverjetneje kmalu brali tam nekje med "oktobrčicami 2013"....samo škoda je veš, ker ne bomo vedele da si to ti, ker si tule anonimna....baj de vej...zakaj pa se sploh skrivaš za anonimnost...a je načrtovanje nosečnosti nekaj sramotnega...aja...spet ga biksam...to je tudi, tako kot vprašanja v tvojem postu, čisto tvoja stvar....
Srečno, pa kakor koli se boš odločila....

Joj...sem vedela, da sem spet preveč nakladala zgoraj in si me prehitela....pa ravno tole sem hotla napisat...eh.... kaj čem drugega zdej...Podpis....

Glej saj ne vprašuje za deset let vnaprej, ampak za zdaj. Nihče ne ve kaj se lahko v prihodnosti zgodi, bolezen, nesreča, .... in tako razmišljat je res bv.
Da pa nekdo preden da se odloči za otroka, malce pogleda finančno stanje in da ima rešen stanovanjski problem je pa samo pohvalno. Še preveč, večina žensk se odloča impluzivno za otroka, ker si ga želi, ker ga imajo že vse, ker...., nima pa pošlihtanih osnovnih življenskih razmer, pa živi v stilu: eh saj nekako že bo. Potem pa jamrajo po forumih, pa fehtarijo ipd., na koncu še ljubezen izpuhti in kaj ostane? Sama z otrokom in ne ve kod ne kam.
Tudi to, da je ženska brezposelna in da živi pri partnerju in v večji meri čist odvisna od njega, ni po mojem okusu in bi krepko premislila, če bi se podala v nosečnost.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tega pa ne razumem čisto. Kje pa naj bi živela? Vsak na svojem koncu

_____________________________

Moram še jaz malo pokomentirat, pa sploh ne posta Anonimne - ki je to spraševala, ampak kar tako, zase...

Pri nas je bila situacija taka - najprej fax, potem služba, pa stanovanje, pa redna služba... pri vsem tem lahko naredim kljukico...

Da bi imela sva začela razmišljati, ko sva še imela službo - moj za nedoločen čas, jaz za določen z zelo slabo plačo glede na mojo izobrazbo... in potem smo se lotili "dela"... pa ni uspelo prvič, drugič, tretjič... in čas leti naprej, potem je končno uspelo, a se je na žalost končalo prehitro, s SS... malo po tem pa brca v rit v službi...

Že tako sva čakala nekaj let, preden sva se sploh začela pogovarjat o otroku... ko se je vse poklapalo ni šlo, zdaj sem jaz brez zaposlitve, ampak vseeno delava na tem, da bova zagledala ko nama bo namenjeno, ko bo ratalo. Ne glede na to, ali bom v tem času dobila službo ali ne.

Marsikatera bo rekla, da sem neodgovorna... ampak če hočem čakat na novo službo, lahko spet čakam mesece, mogoče celo leto... in se mi potem spet zgodi isto - bog ne daj, da bi šlo spet kaj narobe, ampak samo razmišljam. Vsak dan pošiljam prošnje, iščem službo, ampak tudi če jo dobim sedaj, bo spet "čudno" če že takoj povem, da sem , se vam ne zdi?

In ne, nimam namena nikogar izkoriščat, nisem zanalašč in po svoji volji na zavodu, ampak če nama rata sedaj, ko sem na zavodu, se ne bom sekirala... se bom že znašla, vedno in velikokrat sem se že in verjamem, da se bom velikokrat še mogla. Meni žal tudi čakanje da se vse poklapa ni prineslo tega, kar si želim... pa sem v bistvu spet na začetku

< Sporočilo je popravil pelin -- 30.1.2013 9:15:59 >

Na žalost so taki bedni časi, da... mora folk tako razmišljat... skozi oči financ. Jaz priznam, da če bi imela samo enega otroka, zdajle ne bi delala še na enem. Ko sva se odločila za otroka, je bila najina situacija čisto drugačna kakor je danes. Tako pač je in popolnoma razumem taka vprašanja. Samo ljubezen žal ne nahrani lačnih ust.
Anonimna, v tvojem primeru bi se odločila za otroka, ja. Služba vsaj enega partnerja in rešen stanovanjski problem je v teh časih nekaj, zaradi česar si lahko precej miren.

Morda bom zvenela skrajno neodogovrno, pa mi je vseeno. Zato povem.
Za nosečnost sva se odločila iz ljubezni en do drugega in zaradi želje po otroku, ki bo sad najine ljubezni. Tukaj služba, stanovanjski problem, kariera, šola in še kaj, nima veze.

Jasno, da pomisliš tudi na vse ostalo, pa vendar, ni to bistveno pri odločitvi za otroka! Ne gre zanemariti okoliščin, kot so starost, bolezni, itd.

Ja. pika.

1300 neto plače, moj bog, bi bili bogati če bi toliko zaslužil.
500 evrou plače, jaz brezposelna, s tem da sva si komlet stanovanje, veliko 100 kvadratov opremila v 7 mesecih, in najinemu otroku ni nič mankalo. in vsake 3 mesece si gremo glavo kam spočit, naj bo to eu prestolnica ali pa toplice. in ja z najinimi (sedaj) 900 evri. vse se da če se želi.

vse se da, če se želi in če država - ki pa pobere od davkoplačevalcev, ki delajo - da dovolj zraven, a ne?

Kaj nima veze? A boš rekla, da nimaš službe, da nimata kjer biti in sta brez financ. Ja, ja, ...

Seveda ni bistveno, je pa pomembno! Če samo pogledaš, koliko rr-jevk ima težave, ker živijo pri materah, taščah, se drenjajo v majhnih stanovanjih ali plačujejo ogromne najemnine. Potem pa nimajo za osnovne potrebščine. Raje prvo pamet v roke, nato srce in ne obratno.