17.02.2007, 19:45
vampirka
929
Najina Laura je sicer še majhen drobižek, ampak ji vsako jutro povem (preberem) eno pravljico. Vsebine verjetno ne razume, ampak nepremično strmi v moj obraz tudi po pol ure 
(zanimiva se ji zdi intonacija glasu in mimika). Osebno menim, da ni spodnje meje, kdaj začneš z branjem pravljic - pomembno je, da se uživiš, menjavaš barvo glasu...Če bereš "brez ločil", se še odrasli naveliča (je pa navsezadnje odvisno od otrokovega karakterja)... Glede risanja pa ne vem - jaz sem že pri enem letu z barvicami čečkala.
Najbolj preprosto je, da poskusiš in če mali ne bo še zainteresiran, poskusi ponovno čez teden, dva ali mesec...
_____________________________
http://vampirka.moj-album.com/
The brain is like a parachute. It works only when it is open!
17.02.2007, 20:05
nana 27
2670
S knjigicami sva začela zgodaj, ampak ga moje branje, čeprav glasovno povdarjeno, nikoli ni fasciniralo. Star je 16 mesecev. Je pa nor na kartonke in druge knjige s slikami. Mislim, da mu jih kažem ves dan, ker jih ves čas nosi do mene, se usede in kaže po slikah s prsti. Opažam, da ima izjemen dar opazovanja in na precej zakompliciranih kartonkah za starejše otroke najde čisto majhno pikapolonico, polža, avion, senčnik. Res drobne stvari, da vsi kar gledamo. Rad ima, da mu zraven razlagam stvari, da so pikice na žogi, kako se držijo otroci, kje imajo roke, ali so obuti ali bosi, ali so začudeni, kako se oglašajo živali, ali je fantek na slikici žalosten, če je kdo umazan, ga obriševa
