Tale tema sicer spada v forum Prehrana ali vzgoja otrok ampak, ker je ta forum bolj obiskan, bom napisala tukaj. Še zdaj sem čisto penasta. Moj sedemletnik ima že od rojstva čudne prehranjevalne navade. Namreč, rabi zelo malo hrane. Zdaj, ko je v šoli mislim, da rabi več hrane. Drugi problem in največji problem je pestrost prehrane. Z možem jeva VSE, sin pa od nekaj skoraj nič. Ne siliva ga jest salame in hrenovk in paštet in čokolinov, ker pač ni zdrava hrana, midva pa to vseeno jeva. Vendar hrana, ko so fileji rib, popečena zelenjava ali vsaj zelenjavna omaka... tukaj se vse konča. Prejle se mi je kar zvrtelo in vse sladkarije, ki jih imamo (in katere v našo hišo pridejo večinoma od sorodnikov in prijateljev), sem spravila v eno veliko škatlo in jo spravila na hladilnik, kamor sin nima dostopa. Do zdaj je zjutraj velikokrat jedel za zajtrk predno je šel v šolo - rogljič s čokoladnim nadevo. Pač, da si je napolnil trebušček pred šolo, ker je malica šele ob pol desetih, on pa je ob 7h že v šoli. In danes sem mu zagrozila, da ne gre k prijateljem na obisk, ker ni pojedel kosila. Rekla sem mu tudi, da bo moral vsak teden pojest eno novo jed in da bo to tudi jedel.

Trenutno se počutim močno ampak mislim, da me bo sčasoma minilo, ker ne bova z možem dovolj močna in bova poslušala sinov jok cele dneve...

Je imel kdo od vas kakšno podobno težavo? Prosim, svetujte mi.

Jaz ti predlagam, da se nehaš toliko sekirat, sploh če je otrok zdrav. Prav je, da ga navajaš na različno hrano, pa da mu daš vsakič zraven eno pikico tistega, česar ne mara na krožnik, ampak do nezavesti ga silit, ker je drugačen kot ti, pa ni smiselno. Jaz bi vztrajala, da eno od reči, ki so za kosilo poje, pa če imaš recimo enolončnico, naj ven poje tisto, kar ima rad, recimo krompir, korenje, meso, ali namaka v omako kruh... Če imaš več jedi za kosilo, naj poje tisto, kar mara. Pa ne bi imela doma nekih strašnih sladkarij. Niti jih nimam. Zjutraj moji otroci pojedo nekaj od tistega, kar je doma, pa je vseeno ali je to kakav, mleko, jogurt, ali pa kruh - sladkarij itak nimamo, kadar pa so, jih pa ne pustim.
Drugače pa imam doma otroka, ki ni nič jedel dolga leta. Zdaj je malo boljše, ampak nikakor ne je vsega. Sama sem bila ista in sem še danes - jem več reči, ampak česar ne maram, pa ne maram. Me ne spraviš pojesti več kot minimum od minimuma neke reči, če mi ni všeč. Če je ne maram, potem to res težko dol spravim. Sem raje lačna tri dni skup. Tako da iz tega stališča to razumem. Je pa res, da se mora otrok naučit, katere reči res ne more dol spravit, pa s katero se lahko malo posili, ker to dvoje se meni zdi različno. Kolikor sem se na to temo pogovarjala z ljudmi, so eni ljudje drugačni. Enim je skoraj vse dobro in nimajo težave, da česa ne bi mogli pojesti, ali je teh reči res malo in ne razumejo, kako eni te reči drugače dojemamo in čutimo. Tako da....naj poje od kosila nekaj, tisto pač, kar se mu ne gabi, s čimer se lahko malo posili, tisto kar se mu pa gabi,ga pa ne sili. Vedno se to nekako izide. Umrl od lakote ne bo. Sploh ne pri sedmih letih.

Kot bi poslušala sebe.
Moj štiriletnik ne je nič. Ampak res nič!
Še tisto, kar je mel rad, si zdaj zmišljuje, da pa več ne bi.

Edino, kar imam vedno v glavi, je to, da mora biti obrok prikazan kot nekaj pozitivnega, ne pa kot večno frustriranje, ker se mu potem upira že ob pogledu na obrok, ob pripravi,  kakorkoli....
In nikoli, ampak res nikoli, si ne dovoliva, da bi nevemkaj delala, medtem, ko bi bil mali sam za mizo. Vedno gledamo tako, da smo skupaj oz. da vsaj en je z njim,.
Bolj imamo pozitiven pristop, bolj se težava odpravlja.
Mi smo za velik uspeh, vreden pohvale, šteli že to, da je pomagal pripravit solato, ali olupit mandarino, ker ga drugače na bruhanje sili že samo ob pogledu nanje. In sva ga pohvalila, da jeveliko napredoval, tako dolgo, da smo z majhnimi koraki prišli do tja, da jo je tudi poskusil.

Počasi in vztrajno.
Tudi jaz prijela enkrat eno vrečo za smeti, v navalu jeze zmetala vanjo čokolino, kroglice, evrokrem in celo mleko, ker so dnevi, ko bi mali samo od mleka živel. Pa sem kmalu ugotovila, da z grožnjami stanje le poslabšujemo.

Mogoče samo še to- midva mu pri obroku ponudiva vse, v malo skledico mu damo tudi solato, v glavnem vse, kar je pač takrat za npr. kosilo. Potem se pa sam odloči, kaj bo in česa ne bo.

Tavečja, petletnica, se itak stalno preserava - danes bi jedla palačinke z nutelo, a že jutri tega sploh ne mara. Ali pa si zaželi za večerjo mlečni gres, ko je pa na mizi pa ni več lačna, ali pa ga, pričakovano, sploh ne mara..Zato imamo pri nas čisto enostavno pravilo - TOLE je na mizi, če si lačna, pojej, če ne pa zapusti mizo in pospravi za sabo, vedoč, da drugega ni in ne bo. Fertik.




_____________________________

Nihče vam ne more dati več, kot vam jaz lahko obljubim.

uf uf uf.....
kako sem resila?
ukinila vse prigrizke, sladkarije in raznorazna masila.
zajtrk, kosilo, vecerja. pa 2 vmesna mini obroka. konec, gotovo.
mamiiiii, lačen! si lačen?????
1 ura je se do vecerje. počakaj!
in verjemi, da sta pojedla kar je bilo na krozniku.

mogoce ful zlobno deluje.
ampak, to sem uvedla naslednji dan po:

"mami, lacen!"
"kaj pa bi?"
"kaj pa je?"
"kuglice, pasteta, marmelada, keksolino, cokolino, hrenovke, salama, sir, nutela, jajcka, polenta z mlekom... ... ... "

"beh....zakaj pa samo to??????"
agrrrrrh!

nič ni! počakal bos na vecerjo. in je cakal in zmlatil vecerjo brez pritozevanja. in naslednji dan zajtr in kosilo in tako naprej.
pred tem je bilo zmisljevanje in pregovarjanje. samo sama nisem otrok nikoli silila jest. vem, da ko bojo lacni, bojo jedli.



_____________________________

******************************************************
....v glavnem.....komaj čakam poletje!!!!!!

*****************************************************

meni je pa škoda kar v smeti vrečt. vse sama pojem.

bi bilo lepo, če bi otroci pojedli svoj delež, ja.

in se zgodi, da naročiš ali pa pripraviš samo 1 meni, ker pričakuješ, da nihče ne bo jedel, in ravno takrat vsi grozno lačni.
drugič pripraviš veliko in pestro pa vsi zaprte želodčke za kakršenkoli vnos hrane.

se mi zdi, da je manj več.
pa otrok naj čimvečkrat sodeluje pri pripravi, s tem mu priučiš tudi za kasneje zdrave poglede na hrano: da ne plane na kakšen junk food ampak da si zna izračunati, kdaj bo lačen in kaj bo takrat jedel.

vnaprej pripravljeni jedilniki niso slaba stvar.

Sladkarije sem spravila v škatlo, škatlo pa na visok hladilnik (mislim, da niti ne ve kam sem dala). Dobil bo v izjemnih primerih, npr. ko bo poskusil novo hrano. Vmes bom pa jaz prišla na svoj račun
Za soboto imamo namen imet za kosilo zelje s krompirjem (krompir ima rad, zelja pa ne). 

Jah pri nas sicer nikoli nismo bili na minimalnih količinah, sta pa že obe (2 in 3,5 let) poskusili z afnanjem. Starejša je pri dveh imela obdobje (pri dveh letih), da je na vsak način hotela za zajtrk jogurt, potem ga je trikrat premešala, dvakrat dala v usta in rekla, da ima dovolj, po zajtrku smo šli na kavo k tastu, je pa fehtala smokije, piškote... sva z možem uvedla kazen brez vsega do kosila, pa potem ni bilo treba nekaj časa kupovat jogurtov, ker je raje jedla kaj na kruhu in zraven pila mleko. Ravno pred časom sta obe packali pri kosilu, da so nama šli lasje pokonci, sta spet dobili kazen, da do večerje nič, pa še v trgovini nista dobili žemljice in seveda sta morali atu vrniti mini roladi. Za nekaj časa zaleže, potem spet poskusita. Edino prigrizke, ko ju ata pripelje iz vrtca, mi še ni uspelo ukinit, ker potem je včasih malo slabše pri kosilu.
Dejstvo pa je, da mi ponudimo obrok v celoti, pojesta po želji, solate zaenkrat ne jesta, a pojesta zelenjavo v kakih enolončnicah, rižoti, testeninah. Se ne obremenjujemo. Ima pa starejša tako hitrost hranjenja, da lahko zraven že vso ostalo posodo pospravimo in skuhamo kavo, ko bo ona še jedla, se je tudi že zgodilo, da smo ji vse pojedli.