Mene pa zanima, če ste kdaj razmišljale, da bi darovale spolne celice (ali pa vaši partnerji)?
Midva imava namreč oba otroka ravno zaradi tega, ker je nekdo daroval svoje iks ipsilone in sem zato neizmerno hvaležna. Tudi sama sem hotela darovat svoje jajčece pa potem to žal ni bilo mogoče.
Kakšno je vaše stališče glede tega?




_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.

Jaz bi z veseljem, po pravici povedano pa sem o tem začela razmišljat ravno prejšnji teden med debato o znancih, ki ne morejo imet svojih otrok. Nimam pa pojma, kako to zgleda?

_____________________________

The only man who had his work done by Friday was Robinson Crusoe.

Mene tudi zanima, kako to izgleda. Lahko katera kaj več napiše?

_____________________________

Kadar neko stvar izgubimo, šele takrat se zavedamo kaj smo imeli!

http://www.zavetisce-horjul.net/index.php

-----> POMAGAJMO JIM!!!!!

V bistvu je zelo podoben postopek, kot če greš na umetno oploditev. Dajo ti hormonske injekcije, da ti sprožijo nastanek večih jajčec, ki jih potem s punkcijo poaspirirajo ven. Punkcija je za nekatere precej boleča, za nekatere pa skoraj nič (npr. zame).
In to je to, kolikor je meni znano.

Čak, da najdem še link...

http://www.daruj.com/postopek/zenske/postopek.php

Aha...vidim, da se da tut brez hormonskih injekcij...


_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.

Jst o tema razmišljam že kar nekaj let, vse sem si že prebrala, časa ima še nekaj, tako da mogoče kdaj pa res...edino kar me je strah, da bi se potem lih našli in poparčkali moji otroci in tisti ki bi bili spočeti z mojo darovano celico..
Samega postopka me ni strah, tudi punkcije ne, samo ti dvomi..sicer pa ko pomislim, da bi lahko vsaj 2 paroma pomagala, to je pa res neprecenljivo..

Sem razmišljala, celo pozanimala sem se (prebrala vse na tisti strani in pisala email, kaj vse me še zanima in so mi TAKOJ odgovorili! Popoldne pisala, naslednje jutro je bil že odg. - svaka čast) vendar se nisem odločila. Zakaj ne? Zato, ker je to vseeno precej invaziven postopek in je v bistvu se je meni punkcija zela nekak malo podobna splavu - pač postrgajo tiste jajčne celice dol, moraš bit v nezavesti (vsaj takrat je bilo tako, je že nekaj let od tega), pa še tisto spodbujanje s hormoni, ki sicer ni nujno, ampak če že daš, da ni samo ena celica...
Nekak se nisem počutila tako zelo varno glede tega, da bodo po vsem tem moja rodila popolnoma enaka kot pred vsem tem in ker nisem imela nikoli nobenih težav z njimi, sem si jih želela take obdržat in čim manj šarit po njih, predno bi jih sama rabila. Zato sem se odločila, da bom najprej sama imela (vse) svoje otroke, potem bom pa naprej razmišljala - če ne bo že prepozno potem (mislim, da jemljejo samo do 35. leta).

Zdaj, ko imam svoje otroke, me moti še ena stvar: to je, da nimaš pojma, kje je ta biološka polsestra oz. polbrat in tako se lahko v mali Sloveniji hitro zgodi, da se moji otroci in njihovi (ki imajo pol mojih genov) srečajo in lahko se zaljubijo... Vem, zelo neverjeten scenarij, ampak meni ni šel iz glave... Da ne bi vedela nič, kje so in tudi če bi se zgodilo, da bi se našla, niti ne bi vedeli, da sta polbrat in polsestra (samo genetsko, seveda)...In potem ne bi mogla imet otrok in bi se spraševala, zakaj... Saj vem, da je bedasto in precej neverjetno - po drugi strani pa... slovenija ni tako zelo velika, skoraj vsi se nekje poznamo... Hehe, vidim, eva, da nisem edina s tem strahom .

Če ne bi imela (in ne bi mislila imet) svojih otrok, bi to zanesljivo naredila, tako pa ne vem... Vsekakor bom najprej počakala, da bom ziher, da je najino število dokončno, potem se bom pa igrala s svojimi rodili.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Mene pa to sploh ne skrbi...oz. sem si poskušala čist racionalno predstavljat, koliko možnosti je, da imata polbrat in polsestra skupaj otroke...Najprej se morata srečat, potem se morata zaljubit in ostat skupaj (!) in potem morata bit še oba sposobna sploh imet otroke...Mislim koliko je torej možnosti za vse to? 

_____________________________

Indijanska prerokba: Šele, ko boste posekali zadnje drevo, zastrupili zadnjo reko, ulovili zadnjo ribo, šele takrat boste spoznali, da denarja ne morete jesti.

Jao, jao, slaba informiranost. Niti pod razno ni splav/punkcija isto . Splav v maternici, punkcija v jajčnikih. Kaj postrgajo .
Sem bila 6x in imam rodila taka kot v mladosti, brez raznih papov, brazgotin, čudnih celic... Medtem ko so ženske, ki nikoli niso bile blizu punkcije in imajo celo štalo tam dol. Punkcija oz odvzem celic ni nič strašljivega, je pa res velik strah, ker ne poznaš postopka. Lahko boli, o ja, vem, sem 3x skup padla, ampak so take, ko še čutile niso. Obstaja tudi anestezija, aleluja za njo .

Imam pa enako mišljenje z drugim odstavkom. Imam miselnost, da bi bil to "napol" moj otrok in zaradi tega, niti pod razno nisem pravi kandidat. Če te miselnosti, sebičnosti... nimaš, potem najbrž ni ovir.

Nisem rekla, da je isto! Ampak da se mi zdi malo podobno - kar se mi še vedno: grejo not s cevčico, (skozi isto luknjo, če smo glih pri tem,) pri splavu samo do maternice pri punkciji naprej do jajčnikov. In potem z vakumom posesajo - pri splavu zarodek, pa še celo sluznico na tistem mestu postrgajo, pri punkciji pa samo jajčeca posesajo. Vseeno jaz vidim neke vzporednice; ti mogoče ne, ampak meni se zdi postopek invaziven. In če ga ne rabim, si ga pač ne omislim.
Čisto verjamem, da tebi ni pustila punkcija nobenih problemov. Tudi splav jih večini ne, če smo ravno pri tem. Garancije pa ni in vsak poseg v telo se lahko zakomplicira. In če mi ta poseg ni nujen, ga sploh ne rabim, mi je pa nujno, da ta del telesa ostane super funkcionalen... potem se pač ne odločim, ne? Bi se za nekatere ljudi gotovo odločila, za kar nekoga pač ne. Lahko bi se kasneje sekirala, če bi imela probleme, čeprav ne bi bili zaradi tega - ampak tega nihče ne bi vedel in bi se sekirala.


Kaj pa vem, picola: lej, punkcijo delajo v Lj., verjetno tudi v Mb. in mogoče še kje. Torej če bo šla ena v Lj., je večja verjetnost, da je nekje od tod doma. Mi smo tudi iz Lj. Pa veliko univerz je tu. Mogoče da bo otrok brihten (saj glih neumna tudi nisem, bo mel pol mojih genov, hehe) in zelo verjetno, da bodo starši, ki se tako trudijo dobit otroka, mu skušali nudit vse najnaj, torej tudi izobrazbo. To bi si tudi sama za svoje želela. Torej si že zelo blizu tega, da laho ti otroci, približno enako stari, študirajo v istem mestu... In potem pa nisi več tako zelo daleč od tega, da bi se srečala. Seveda se ne spoznaš z vsemi študenti, ni pa tako zelo nemogoče...

Glede zaljubljanja itak nikoli ne veš, vendar se mi ne zdi edini problem to, da bi imela otroka skup, ampak še precej bolj verjetno to, da NE BI mogla imet otrok (ker je pač letalnost med zarodki polbratov in polsester zelo velika). Kolikor sem brala punce tu, se mi zdi, da je to zelo zelo hudo in tega res ne bi privoščila svojim otrokom (pa tudi genetskim ne, ampka v prvi vrsti me tu skrbi za moje).

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Skozi isto luknjo že, ampak pri splavu gredo v maternico, pri punkciji pa se maternice ne dotaknejo, že prej zavijejo mimo. Gredo skozi nožnico. Drugo je da pri splavu so dakazi, da se lahko poškodujejo organi in povzročajo neplodnost, medtem ko za samo punkcijo teh dokazov ni, ker ne povzroča poškodb. Je pa res, da zdravila in hiperstimulacija lahko naredita svoje in veliko štalo.
Evo tule kopiram iz žive, je čist po domače napisano
Punkcija sestoji iz odvzema jajčnih celic iz folikla tako, da jih nato lahko v eprovetki oplodimo.
Do 80-h let se je punkcija opravljala laparoskopsko čez abdomen. Nato je bila tehnika zapuščena v
skoraj vseh primerih.
Danes se opravlja vaginalno. Z zelo tanko iglo se gre skozi steno nožnice in z opazovanjem položaja
na monitorju se posrka tekočina v foliklu. Ta tekočina v katerem plavajo jajčne celice se pošljejo
takoj v laboratorij kjer pod mikroskopom poiščejo jajčne celice. Ves postopek traja par minut,
odvisno od števila in položaja foliklov.
Pred samim postopkom lahko dobimo tableto ali inekcijo proti bolečinam. Zdravnik pa nam, da v steno
nožnice anestetik. Tako, da je bolečina minimalna, močno odvisna od praga bolečine vsake posameznice,
traja pa tako kratek čas da je znosna.
V nekaterih centrih uporabljajo tudi anestezijo vendar so zato potrebne dodatne preiskave in lahko
prinese tudi dodatne komplikacije.
Po punkciji vas preselijo v sobico kjer se priporoča krajši počitek, v primeru anestezije vas odpusti
zdravnik.

Definitivno NE!

Glede na to, kako pozno se odločamo za otroke (povprečna starost žensk s prvim otrokom se je dvignila že na 29 let) bi lahko razmišljale tudi v smer, da v "cvetu plodne dobe" zamrznemo svoje celice za lastno (upo)rabo.... ja, vem... čudno se sliši, a zna biti naša prihodnost?

Pred leti sem upala, da bom mamica prvič pri 25-ih... zdaj pa sem pri 37-ih četrtič noseča (še brez otrok), na zadnjem IVF sem kljub stimulaciji "pridelala" 4 celice, 3 so se oplodile... 2 preživele...

je tud film na to temo - Code 64. me je kar zamoril, ko sem ga pogledala

Hope2, pogledi na nekaj so individualni in ronji se to pač zdi poseg v telo (kar to tudi je), na stopnji ki jo dojema kot invazijo (ti pač ne). zdaj, vsak ima svojo mejo - samo to hoče ronja rečt. ni ji treba razlagat zakaj to ni splav - saj je biologinja, majčken pa že ve kaj je kaj 

To jaz vem, in nikjer nisme zapisala, da zame ni invazija v telo, itak da je. Ampak če nekdo, ki nima pojma o temu, prebere njene besede, ima potem čist drugačno predstavo, kot je v resnici. Poleg tega pa še kak ginekolog ne ve, kako te stvari delujejo in potekajo, tak da nič ne preseneča . Če nekdo napiše postrga, gre skozi maternico, so posledice na rodilih... ne vem no .

Se opravičujem, če so moje besede koga zmdle - kot sem napisala, sem se o tem zanimala pred leti in po tem ne več. Takrat so tudi v gl. uporabljali anastezijo (tako so mi vsaj napisali). Z vakumom dobijo vse ven v obeh primerih, ker samo od sebe po kapilarnosti verjetno ne gre. Res pa nisem vedela, da predrejo steno nožnice in grejo po zunanji strani do jajčnika, sem mislila, da grejo po cevi, ki že je, pa. Verjetno je tisto res lažje, mi pa to špikanje iz čiste dobrodelnosti še vedno ni tako strašno všeč, da bi se odločila. Predvsem ker neko tveganje je vedno, jaz pa še nisem ziher, da ne bi imela še kakega otroka.

Če bi imela otroke v zgodnjih 20ih in bi potem zaključila, je pa zelo verjetno, da bi se odločila, ker potem je možnost, da bi se sparčkali moji otroci in ta genetski potome, zelo majhna, saj bi bilo med njimi 14 let razlike (če bi dala celice pri 34ih, moji otroci bi pa takrat imeli 14 let). Glede na to, da sem pa rodila pri 29ih in pri 30ih pa... (pa da še nisem ravno ziher, da ne bi imela še kakega) pa tako zelo dobrodelna nisem.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Dokler oseba misli, da je tako malo za vložiti kot če se samo pokaka - o tem razmišlja.

Taki "humanitarni" vzgibi ugasnejo takoj, ko oseba izve, da mora dejansko nekaj darovati. Potem je to hitro problem. Začne uporabljati besede kot INVAZIVNI in podobno.

Neverjetno malo je ljudi, ki so pripravljeni darovati kostni mozek. Pa gre tehnično samo za darovanje krvi. Ampak kri mogoče kakšni še kdaj dajo, za kostni mozek je pa že problem.

Po mojih izkušnjah je tako. Ko se odločiš, greš. Nobene debate nič ne doprinesejo.

Za uporabnike RR nič ni nemogoče. Kar poglej si temo Razlika v letih na DIPO.

drzim pesti, da se obdrzita !


_____________________________

nas soncek Jaka nas je obiskal 8.1.2013
...............
http://lb1f.lilypie.com/U0qmp1.png