Pozdravljene,
mene pa zanima, če je še katera imela tak grozen, depresiven občutek v nosečnosti? Otrok je bil načrtovan in se ga oba zelo veseliva, samo kaj, ko imam jaz občasno take popadke, da me je samo sebe strah. Sprašujem se zakaj sem sploh noseča, ker itak ne bom zmogla, ker sem nesposobna, strah me je otroka in vseh obveznosti, ki jih prinaša s sabo. To me prav ubija, ko se nekoliko spravim k sebi, me je pa tako strah kaj čuti moja bebica. Mnogokrat jokam, ko se zalotim kaj razmišljam in, ko me bebica brca mi je tako hudo, ker si sploh dovolim take grde misli.
Se je pa to začelo v 19. tednu.
Morala sem se nekomu spovedat, ker bi non stop samo .
Tiste, ki približno veste, kaj prestajam, prosim za kakšen nasvet.

Hudo mi je zate.
Tudi jaz imam vcasih cudne obcutke, kot da si sploh ne bi zelela tega otrocicka.
To je napacno misljenje in ne smes dopustit, da prevlada. Vsi ti strahovi so nepotrebni in te samo morijo, tako da jih moras nekako zatreti.

Upam, da bos premagala vse to in da bos vesela mamica lepega otroka.

Povej svoji splošni zdravnici, to je razlog za obisk zdravnika.
To sem storila jaz, potem sva z zdravnico naredili načrt.

O ja se se dobro spomnim...mela sem take napade, da je blo kar groza...pet minut dobre volje in nepopisne srece se je takoj sprevrglo v jok, sovrastvo, negativne misli...pri meni je blo malcek drugace, saj je bila situacija malo drugacna....da nisem obupala in se predala depresiji me je vodilo to, da sem bila sama in sama primorana poskrbeti za vse...to me je resilo...

Pojdi v naravo,na dolg sprehod, na kavo k prijateljici....in zavedaj se, biti mama je nekaj najlepsega kar se ti v zivljenju lahko zgodi!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tudi sama poznam takšna občutja. Prvo kar mi je pomagalo je to, da sem se zavedala, da je to povsem normalen pojav v času nosečnosti. Če to sprejmeš, potem svoja občutja enostavno opazuješ in jih sprejemaš ter se zaradi tega ne obsojaš. Dobra metoda je lahko pisanje dnevnika - pisanje svojih občutij, ki jih tako lahko izliješ na papir. Zagotovo je tudi pogovor dober način soočanja s tem, vendar je odvisno, če imaš takšno osebo, ki ji lahko to popolnoma zaupaš.

In zavedaj se, da boš krasna mama (globoko v sebi to že tako veš, a ne?). To tudi dete čuti in ve . Zagotovo!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Midva sva se za taprvega matrala 3 leta.Ko pa sem zanosila,me je v prvem tromesečju obhajal dvom,ali bom jaz to zmogla?Psiha dela svoje.Me je kar malo vest zapekla,ko sem začutila prve brce.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Ženske...dvomi niso isto kot depresija. Zato ti svetujem, da obiščeš splošnega zdravnika. Kasneje se velikokrat pojavi še poporodna depresija, ki jo je potrebno zdraviti!
Se pa to dogaja tudi drugim!

< Sporočilo je popravil Scarlet -- 1.2.2006 8:28:54 >

Absolutno se strinjam s Scarlet in bskrle. Do neke mere je seveda spremenljivo počutje v nosečnosti normalno, ni ga pa za spregledat. Če punca pravi, da  se je ti to dogaja redno, potem je prav, da je pozorna. Gre vendar zanjo. Ogromno je že to, da se tega stanja zaveda in da razmišlja, kaj in kako. Nekateri si sploh ne upajo priznati, da je karkoli narobe, le tako grozno nesrečni so.... to pa vodi dalje.

Anonimna, veliko si naredila že s tem, da si povedala. Povej to še komu. Partnerju, mami, prijateljici - ni pomembno komu. Govori, kako se počutiš. Povej to svojemu G v posvetovalnici. Prepričana sem, da boš že s tem ogromno naredila zase. Če pa te bo še vedno strah, kaj in kako, ti bodo pa zdravniki znali pomagati. Živimo v svetu, kjer je depresija prav tako "normalna"  kot gripa. Vsaj naj bi bila. Kdor ne razmišlja tako,  si zakriva oči. Biti depresiven ne pomeni biti " zmešan" . Tudi v nosečnosti obstajajo zdravila, ki ti pomagajo prebroditi to - z veliko manj škode, kot bi si jo sicer delala, če ne bi ničesar ukrenila.

Ne vem, kako "hudo" je s tabo, morda niti sama ne znaš presoditi, ker se ti to pač še ni dogajalo. Morda pa te moti kaj v tvojem okolju. Morda s partnerjem ni vse vredu. Morda finance, služba... Najprej poskušaj odkriti, če je karkoli od tega - ker boš mamica vse takšne in podobne težave še bolj odmevajo v zavesti in tudi podzavesti, strah pred prihodnostjo je večji... 

Naj te potolažim - ogromno ljudi "trpi" za tem, le redki pa so tako močni in odgovorni, da si to priznajo  in si tudi želijo pomagati. Če želiš, me kontaktiraj na pm; poznam kar nekaj  učinkovitih "prijemov" za to zadevo. Če želiš ostati anonimna, pa ti bo prav tako in morda še bolje znal pomagati tvoj G , ali pa osebni zdravnik.

Nič hudega ti ne bo, ker si




< Sporočilo je popravil Barbs -- 1.2.2006 8:52:45 >

_____________________________

Vsako noč nekdo misli name, preden zaspi:)