Vsak dan ugotavljam, kako drugače dojemam drugega otroka od prvega. Pri prvem smo komplicirali, živcirali,... (in to še vedno počnemo), pri drugem pa gre vse to tako na easy (in tudi otrok je bolj sproščen, dobrovoljček). Po eni strani mi je žal, ker pri drugem ne doživljamo njegovega razvoja tako celostno, kot smo ga pri prvem, saj nam večji tega ne dopušča. Včasih se mi drugi kar smili, ko imam zanj tako malo časa, po drugi strani pa prvi ni imel bratca, ko je bil majhen. A ni hecno, kako različni bosta otroštvi obeh? Prvi je bil do dveh let edinec in razvajenec - drugi pa to ne bo nikoli.
Ojej, pa sem razvila filozofijo...

Kaj se zgodi, ko pride tretji otrok? Kako pa to ve doživljate, mamice večih otrok?

Lorelei, to si pa napisal točno tako, kot bi jaz napisala,....pri nas je čist isto:)

Moja TA je bila pa sedem let edinka,razvajena ko 100:hudicek:,pa imam sedaj tudi probleme z njo.Za vsak drek joka...
Sem pa jaz sedaj sedem let starejša in se mi zdi,da dosti bolllllj kompliciram,kot sem prvič.Poleg tega pa se še z tem obremenjujem,da ne bom delala istih napak,kot pri prvi.Npr.ona ne je ne zelenjave,ne sadja,nasploh zelo malo stvari,Re pa sedaj pitam z vsem mogočim,da bo mogoče kaj drugače.
kar se pa tiče pozornosti pa poskušam uskladiti..dopoldne sem čisto od tamale,popoldne pa malo več pozornosti posvetim Tamari,čeprav je to kar težko,ker je RE zelo zahtevna.:muca:

Ta tretji postane najbolj razvajen:)-:ups: Vsaj pri nas je tako..je pa razlika 2 leti in 4m in potem 4leta in 2 m:)

lp,:fis:

Joj jaz pri Svitu tudi bolj kompliciram. Bolj me skrbi, koliko je oblečen, kakšno je vreme, vlaga, pa kako diha, pa ali dovolj poje,.. pa ko ima vročino sedaj skoz merim.. Jaz sem bolj obremnjujem. Je pa tako da sem prvega imela pri 22 letih, sedaj drugega pa pri 28 in se mogoče že to starostno obdobje veliko pozna. Pa opažam, da sem veliko prej brez energije. Drugače ga pa sedaj drugega ponovno doživljam na novo. Pa ko razmišljam ga bolj čutim in bolj se zavedam minljivosti tega časa ko je dojenček in mi je kar žal, ko bo enkrat velik. Sem malo zakomplicirala :ups:

Ne, nisi zakomplicirala - tudi mene hudo žalosti, da tako hitro postanejo veliki. Ravno danes sem razmišljala, da se zjočem, če mi zdaj nekdo reče, da ne bom nikoli več imela majhnega dojenčka. Ne - nočem, da je to moj zadnji. Ko pa je tako lepo imet tako majhno bitje, ki te potrebuje...
Ko pa je otrok star eno leto je pa že kar nekam samostojen ... in takrat bi spet vse še enkrat od začetka...

jaz mislim, da je čit normalno, da pri prvem vse bolj skrbno delaš, če si pa bolj frišna mamica, pa nočeš nič narobe nardit. pri drugem pa že iamš prakso in veš kako in kaj, pa ni tako hudo. delaš že vse mimgrede. po mojem je prav tako in čist naravno. :bravo:9nebesa9nebesa9nebesa

Pri prvam je bilo zelo lepo. Imela sem čas in energijo, me je pa obremenjevala velika odgovornost in tako veliko dela kar naenkrat.Moj drugi otrok, deklica, je gor zrasla, da sama ne vem kdaj in kako. Nič komplicirali, zelo samostojna, ampak se vedno grebe za pozornost - se vidi, da nikoli ni bila sama. Tretjega doživljam spet drugače. Vsi ga crkljamo,kompliciramo še vedno ne, je trmast in se zelo hoče uveljavljati že zdaj. Po moje bo najbolj scrkljan.

Uh, 22 - to imate pa čist tako razliko v starosti, kakršno bi jaz rada. Torej se obnese? Ni preveč 5 let razlike?

Jaz sem z otroki kar dolgo odlašala... in ko se nama je rodil prvi, zaželen in načrtovan, se nama je življenje obrnilo na glavo. Niti najmanj ni bilo to, kar sem slišala od prijateljic (dojenčki, ki pol leta samo spijo, lepo dišijo in oh in sploh). Kot zombi sem hodila naokoli in si prisegala, da nikoli več... Resnično skoraj pol leta nisem niti najmanj uživala v materinstvu.
Zdaj imamo pa še eno princesko, za katero rada rečem, da je nagrada za pogum, da smo se kljub tako "slabi" izkušnji s prvim, odločili še za enega otroka. In v materinstvu sem začela prav uživati - ne samo v materinstvu male pupe, ampak tudi v materinstvu našega razbojnika, ki nas vsak dan preseneča s svojimi norimi idejami.

Kar pa se kompliciranja tiče... ker že po naravi nisem ravno "picajzelj", nisem ne pri prvem, ne zdaj pri drugi nič komplicirala. Edino zaradi slabih izkušenj s krči pri prvem, sem res previdno in precej kasneje začela z uvajanjem goste prehrane pri tamali.

Imeti brata ali sestro je zame poseben dar in menim, da se nihče izmed prvorojencev niti ne spominja, kako je živel prej kot edinec. Nikoli ne bo na vprašanje, če je edinec, odgovoril: "O ja, nekoč sem bil in mi je bilo zelo fino, zdaj pa imam brata/sestro." Enostavno bo izjavil, da edinec definitivno ni.

Mogoče mi gredo že zaradi pozne ure Tjazyjeve besede po glavi: svet je narejen preprosto.

Je res, da prvič vse vzameš bolj"zares". Jaz sem imela prvi dve eno za drugo takoj. Drugič je šla nosečnost kar mimo mene, ker je bila prva še skoraj dojenček in precej zahtevna. Se mi zdi, da je bila druga še najbolj zapostavljena, če že kdo. Večja si je pozornost enostavno izborila in včasih sem morala prav zavestno malo riniti naprej. Ko je pa prišel Beni, sta bili pa stari že 6 in 5 let in precej samostojni. In na srečo blazno navdušeni nad dojenčkom. Kakšne velike znanosti pa nisem delala pri nobenem. Priporočila za hrano in te stvari so bila pa med prvič in tretjič tako različna, da ne moreš verjet. Sem se ravnala kar po svojem prepričanju, pa je bilo čisto ok.