Tole bo en čisto praktičen in dobronameren nasvet za tiste, ki čakate svojega prvega otročka. K pisanju pa me vzpodbujajo debate mamic, ki dojijo ali pa ne in jim eno ali drugo po nepotrebnem vznemirja prve mesece s svojim dojenčkom.

Kakorkoli ste se odločile ali pa se še boste, (torej ali dojit ali ne, ali dat flašo ali ne, ali dat dudo ali tudi to ne...) ne si dovolit, da vas zaradi tega kdo obsoja ali kritizira ali soli pamet ali da vas to vznemirja.
   Slišale boste 1001 komentar, od katerih bodo eni dobri, drugi manj dobri, eni bodo zoprni, pa vsiljivi, pa tudi praktični in uporabni, in celo pomirjujoči, pa nesramni. ...

Dojenje je postalo neizčrpna tema revij za mamice, forumov, strokovnih člankov, zdravstvenih debat, materinskih šol... Vsi ga hvalijo, poveličujejo, zapovedujejo. Same dobre lastnosti, sami plusi, sama hvala. Realno? Ne? Boste same presodile.

Mamico, ki ne doji (iz nešteto možnih razlogov, ki pa se tičejo le nje same), označuje širša in večkrat tudi ožja okolica z takimi in drugačnimi negativnimi oznakami in s tem negativno vplivajo na njeno že tako poporodno občutljivo psiho in zavest.
Vaša odločitev je edina sprejemljiva in najboljša za vašega otroka, pa če se cel svet (ali pa samo svet okrog vas) postavi na glavo.
 

Pa še nekaj o odločitvah, ki jih sprejemate danes.
  Mogoče jutri ne bodo dobre, mogoče vam bodo takrat celo v napoto in breme. Dojenje ni stvar vaše odločitve ampak ima tu prvo in zadnjo besedo narava. Prepustite raje njej, odzovite se njenemu klicu in bo lažje vam in otročku. Ne se slepo držat navodil ali celo prepričanj, ki bi vas pehala v nezadovoljstvo, vam spodjedala samozavest in vam povzročala dodatne a nepotrebne skrbi. Po porodu dobi vsaka majhna skrb nove in velike razsežnosti. Vendar je takrat za to škoda časa in energije.

Da zaključim: če boste dojile, bo ok, in če ne boste, bo tudi ok. Dajte si možnosti, ene in druge in (za boga milega) ne se obremenjevat s komentarji drugih ljudi.

Vsem želim lep porod in zdravega otroka.
Sola










< Sporočilo je popravil Solero -- 22.7.2008 14:11:41 >

sedaj pa res ne razumem več zakaj toliko debate in tem glede tega dojenja.

men se to zdi čist naravno, in se sploh ne obremenjujem s tem. če bo možnost bom dojila, če pa te mošnosti ne bom imela pač ne bom in bom uporabljala druge metode za hranjenje našega .

sem 1  in se do sedaj še nisem nikoli vprašala al bom dojila al ne, se obremenjujem z drugimi zadevami, kot je kaj vse potrebujem in kaj bom kupila za našega

to ko tolk debatirate dojenje še predno se res zgodi pa mi je čist mim

In kako je to povezano s "Kaj potrebujem za novorojenčka"?!

Punce moje, ne obremenjujte se ze vnaprej, pa bo vse tako kot mora biti




_____________________________

Vse kar smo, je posledica našega dosedanjega mišljenja (Buda)

Jih poslušam že sedaj, ko sem še ...
Sicer pa nimam drugega komentarja na tvoje pisanje kot

no, jaz sem bila tudi takega mnenja...v materinski šoli sploh nisem poslušala tistega predavanja za mamice, ki ne bodo dojile ipd... potem pa je prišla naša čmrla in iz takšnih in drugačnih razlogov nisem mogla polno dojit... kolk enega pametnačenja, očitkov, nasvetov, obsojanja... se mi je vse obrnilo , pa ne dojenje, ampak ljudje... ko bi me vsaj pustili pri miru, saj jih nisem prosila za mnenje... meni so totalno pokvarili prva dva meseca...sem se počutila krivo, matrala, jokala... potem sem pa zaropotala in je bil mir... mislim, kaj vse sem naredila, da bi nama šlo, pa pač ni šlo oz. sva dodajali...kljub temu, da na LLL zatrjujejo, da vsaka lahko doji  

tako, da spoštujem pač vsako odločitev, nikoli ne veš, kaj je zadaj in kakšni so razlogi... zdaj bom rodila drugič in pač imam v glavi, da bom dojila, toda tudi če ne bom, ne bom dovolila sploh nikakršnih pripomb, pravica odločitve je pač moja.

_____________________________

Življenje je plamen, ki dogoreva, toda vsakič, ko se rodi otrok, znova zažari. (George Bernard Shaw)

Solero, tebi pa čestitke za tale tekst, ki je res na mestu

_____________________________

Življenje je plamen, ki dogoreva, toda vsakič, ko se rodi otrok, znova zažari. (George Bernard Shaw)

Evo še moje mnenje. Pred kratkim sem rodila v Mb porodnišnici. Pred poodom se z dojenjem resnićno nisem obremenjevala. Sem pač mislila, če bo šlo bo šlo, če pa ne pa pač ne. Ne misim se "ubijat"zaradi dojenja.
Ko sem rodila sem naenkrat začutila blazno željo, da bi otroka dojila, o AP sploh nisem razmišljala.
Problem pa je nastal, ker nisem imela mleka (na začetku) oz. dojenje ni steklo kot bi moralo. Ampak v Mb porodnišnici imaš možnost ali dojiš ali pa poslušaš očitke in neodobravanje z vseh strani. Tam enostavno forsirajo dojenje in to na vsak način. Po mnenju pediatrinje Golobove, je vsaka ženska sposobna dojiti, tista ki ne doji pač tega noče.Iz lastnih izkušenj lahko povem, da sem si dojenja blazno želea, pa ni in ni šlo. Bila sem totalno znervirana, na dodatke sem čakala tudi po eno uro, vedno s komentarji o tem, da je treba otroka ves čas pristavljat, pa bom imela mleko. Haloooo!
Na koncu mi je mami prinesla prekuhano vodo in AM in sem ga sama pripravljala. Otroka sem še vedno pristavljala.
Ko sva prišla domov, se je situacija precej spremenila. Mleko se je naenkrat pojavilo. Sicer ga nikoli ni dovolj za en obrok, pač dodajamo AM.
Otrok pa kljub temu lepo napreduje, čeprav ni polno dojen.

solero, ne glede na to, kaj svetuješ, je bilo takih postov že en kup in na koncu je iz tega vedno postala prava klavnica.

upam, da ob tvojem ne bo tako.



_____________________________

...vox populi...

ja sej vem da se bo našel kdo ki bo pametoval, še posebaj če mi res ne uspe dojit, sam če bom odločno nastopla proti, da pač ne morem, pač se ne bom pustila obremenjevat z temi kritikami.

sploh se pa ne bom obremenjevala s tem že predno se bo sploh zgodilo, če se bo

me veseli, da se odpirajo take debate...

Rodila sem pred 18 dnevi v Lj porodnišnici. Dojenje ni steklo čeprav sem si močno želela in s strani pediatrinje in sester sem imela popolno podporo. Ostala sem dva dni dlje, pregledovali so mi dojke in ugotovili, da imam malo manj ml. žlez, hodila sem si izčrpavat mleko (15ml na obeh), poskušala z nastavki, dobila tablete za spodbujanje laktacije... Ker je punčkina teža vztrajno padala sem začela delno dodajati.

Danes je Hana 500g težja kot ob odhodu iz porodnišnice pred 2 tedni, lepo spi in raste.
Jaz še vedno najprej dojim (in res je mlako začelo nastajat šele po 10 dneh ampak žal v omejeni količini zaradi žlez...), ko podojim ji dodam AM. Včasih poje 30ml, včasih še 60...

Rada bi le povedala, da so me v porodnišnici vprašali ali bi rada dojila in se še kak dan pri njih "uvajala" ter iskala možnosti, da moje male joške naredijo kaj mleka... ali bi prešla na AM.
Dali so mi možnost izbire in to cenim.

Včasih dojenje in dodajanje skupaj traja uro in pol, ampak ni mi žal. Moja punčka rabi vse kar ji moje mleko lahko nudi, pa čeprav ga je malo! Je pa res, da ne brišem praha in ne sesam vsak dan... ker mi dol visi za gospodinjstvo! Prva je moja punčka. Dojila bom kolikor bom lahko, upam da vsaj še mesec ali dva. Dodajala pa tudi, ker moram.

Torej aplavz dojenju in dodajanju... namen obojega je zdrav, zadovoljen dojenček, kar je največ vredno!

men pa ni jasno kje vse ve srečate tak folk ki vas ne vem koliko obsoja ker ne dojite..jaz sicer dojim, ampak je bilo vloženega ogromno truda, da nam je steklo..na poti do tega pa nisem nikjer in od nikoga slišala da ne bom ok če ne dojim, ravno obratno so rekli, če pač ne bo šlo, pa obstaja tudi AM...mi pa tudi na misel ne pade, da bi kateri ki ne doji solila pamet...imam kar nekaj prijateljic ki niso dojile pa jih ni nihče nikjer OBSOJAL. mal se pomirite in si ne vsega tako hudo vzeti k srcu in bo takoj lažje...važno je da so dojenčki siti in da pridno rastejo...in da jih imamo mamice rade pa seveda vsi okoli njih...lp

Jaz sem tudi imela namen dojiti, pa žal po 2 mesecih ni več šlo - naš mali enostavno ni maral dojenja in mojega mleka  . Kaj moremo, smo prešli na adaptirano mleko, pri 4 mesecih pa na gosto hrano, ker tudi AM ni več maral . Očitno mleka preprosto ne mara  . Nekako smo prebrodili najbolj kritično obdobje, ko naj bi otrok vsak dan pojedel kar precejšnjo količino mleka (naš je nekako le pojedel mlečne kašice, na koncu, ko se je bližal 1. rojstnemu dnevu, že zelooooo težko). Na srečo so mu všeč mlečni izdelki (skuta, jogurt, sir), nima alergije na KM in zdaj z veseljem poje veliko teh zadev, pa se mi ni treba sekirati  . (Mimogrede, ga povsem razumem, jaz tudi ne maram mleka)

Zdaj čakamo drugega pikca in upam, da bo po očiju in bo rad pil mleko . Če pač ne bo šlo, se pa ne mislim sekirati, ker sem že pri prvem videla, da v današnjem času otrok lahko povsem v redu preživii tudi brez dojenja. Na srečo!

Vsem bodočim mamicam pa lahko dam en nasvet: četudi nameravate dojiti, si vseeno za vsak slučaj kupite tudi eno stekleničko in cucelj za novorojenčka, pa en paket AM. Človek nikoli ne ve, kdaj se bodo njegovi načrti izjalovili. Moji kolegici je mleko po nekajdnevnem uspešnem dojenju presahnilo čez noč , in po Murphyju seveda ravno takrat, ko je bilo vse zaprto in je moral mož po AM in vse pripomočke v dežurno lekarno .

Ah, spet ena kost za glodat.

Dojenje je individualna odločitev vsake mamice. ne vem, zakaj je treba tooooliko pisat o tem.
Sama sem absolutno ZA dojenje, mi pa na kraj pameti ne pade vsiljevat kakšne odločitve. Kot je ena napisala, o tem je bilo že toooliko govora.

Meni se je med nosečnostjo čist logično zdelo, da bom dojila, a sem doživela šok. V porodnišnici, kjer sem rodila nimajo rooming inn-a in ponoči  fotrajo po flaški z glukozo. Sicer te prej vprašajo, a če prvič rodiš ne veš kako škodo si lahk s tem nardiš... No, posledično  nikakor nisem mogla pristavit. Vedno mi je morala pomagat vsaj še ena sestra, mala pa je jokala, vreščala, renčala,....  Pač je pogruntala flaško in z velikimi napori, histerijo in otepanjem sem jo podojila. Iz porodnišnice sem odšla totalno nesigurna glede nadaljnega prehranjevanja. Po 14 dneh kristusovih muk je patronažna ugotovila, da  izgublja na teži in me poslala po Novalac. Od takrat naprej sva z dojenjem čisto zaključili. Do njenega meseca in pol sem si mleko izčrpavala in ji ga dajala po flaški, nato ga je čisto zmanjaklo.
Slišila sem toliko nasvetov, začudenj, tudi obsojanj, da se mi je dojenje totalno zamerilo!  V drugo bom sicer vse naredila, da bi dojila, a če ne bo šlo, pač ne bo. Mogoče bi v drugo ravno zato spet znal bit problemi, ker jst ne bom sproščena, ka ne bom vedla če bo al ne bo!
Po eni strani pa sem po drugi strani pokasirala dobre stvari:
- en mesec po porodu sem že lahko šla ponoči malo žurat
- v javnosti se mi ni blo treba spraševat v kater kot se bom "skrila" ko bo mala lačna
-od 1,5 meseca mi spi od 10 do 12 ur v eno
...
Največ obsojanj sem pa sicer prebrala ravno tukaj na RR.
Pa to mi gre na k..., ala: Če ne dojiš, nisi dovolj čustveno navezan na , Če na dojiš je  bolj pameten, bolj zdrav, bolj čustveno stabilen,...

Kakorkoli se pač izide je prav!

Solero 

_____________________________

4.1.08 se nama je pridruzila najina princeska Lara!

http://picasaweb.google.com/krasevec.ursa

če bi blo tko, bi vsaka ženska dojila, ker če narava nebi tko poskrbela, bi to bil evolucijski samomor in nebi preživeli

mlečne formule in hranjenje otrok z kakšnim živalskim mlekom je v "modi" mogoče zadnjih....hm ( bi mogla preverit točno kolko) sto let... prej so se pa otroci izključno dojili.če se niso, so umrli. tko da narava že ve, kaj dela, samo mi ne vedno....

Jaz nimam ravno bleščečih spominov na dojenje. Prvega otroka sem dojila tri mesece, po treh mesecih ni maral več mojih prs in sem si do četrtega ročno iztiskala mleko ,ki sem ga imela res veliko in dobre kvalitete( gor je šel od kile dvesto do kile petsto na mesec). Sem mislila, da je kriva vročina in da se noče stiskat k meni.
Drugega otroka sem rodila letos tretjega februarja in zgodba se je ponovila. Do drugega meseca mi je vsaj petkrat skoraj zmanjkalo mleka, ki je tako čudno jedel, brez urnika in enkrat dosti drugič malo, jokal ni skoraj nič, tako, da sem težko uganla kdaj je sploh lačen. Bila sem vsa iz sebe, ker sem si resnično želela dojiti( pa ne zaradi drugih, ki forsirajo dojenje, ampak, ker sem si želela tako jaz in sem smatrala, da je tako za mojega otroka najboljše). Črpala sem si z črpalko in se mi je začelo delat dovolj mleka, da sem rešla situacijo.
Po tretjem mesecu, pa se enostavno ni hotel dojit več. Še en mesec in pol sem si črpala čisto vse obroke, dnevne in nočne ( čeprav je moj mož rekel, da misli, da bi blo mogoče dobro, da neham z dojenjem in se neham matrat ), po tem pa nisem mogla več in smo nehali. Pa je itak začel z drugo hrano , tako, da gre.  
P.s Vsi forsirajo dojenje, noben ti pa ne pove, kako to realno izgleda. Obakrat sem imela v prvih dneh ragade, zdej drugič pa še mastitis in antibijotike,. Sej ne rečem se splača, ma ni vse oh in sploh kot pravijo in bi vse dala skozi še enkrat.

Lep pozdrav vsem!

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

kaj hočeš s tem povedat - da narava že ve da morajo malčki umirat v velikih količinah (ko ni mleka v mamini zizi), samo mi ne?
mislim, da pod stavek "narava že ve, kaj dela" spadajo tudi človeški možgani in le njih uporaba - s tega stališča so mlečne formule čisto ok za tistega, ki jih potrebuje in so "naravni" del tega vesolja, kot mi in naša pamet.

 ja točno to sem hotla povedat. bravo. in sumim da pod "narava že ve kaj dela" ne spadajo človeški možgani. tko zgleda dostkrat...

in dojenčki niti slučajno niso umirali ker ni blo mleka, vsaj ne v veliki količini - nekje 2 procenta...


< Sporočilo je popravil ulla80 -- 22.7.2008 22:40:44 >

če se otroci niso dojili, so pristali na kravjem mleku (in s tem imeli dosti manjše šanse da preživijo otroška leta). kmeti večinoma niso meli dojilj tako kot plemstvo.

drugače pa - ne Ulla80, ne vem kaj si hotla s svojim komentarjem o umrljivosti in naravi, ki ve kaj dela, povedat. mogoče še enkrat na bolj "kmečki" način?

probam bolj po kmečko

človek je menda ( tak pravijo) obstajal preden je bil kmet in živinorejec. in ne predstavljam si da so kaj vem, pomolzli mamuta, zato k ženska ni mela mleka to sem hotla povedat s tem, da narava že ve kaj dela. da brez skrbi da je tko poskrbela, da je mleko. k drgač nebi preživeli. razn če so se naše joške zdej modernizirale, emancipirale, polenile, k vejo da je itak nadomestek na dohvat ruke in jim ni treba proizvajat mleka

in razumem da se pr dojenju marsikaj zaplete in gre narobe in da verjetno res ni vredno za vsako ceno, pa da morš crknt zravn, samo ženske bi mogle malo bolj zaupat vase, v to da so sposobne prehranit svojga otroka. ne pa da tam ena teta reče ja nimaš mleka ziher in hop po AM. preden nameša flašo, bi se vsaka mogla vprašat, kaj bi blo če bi se z otrokom znašla nekje v božji materni, ker te flaše nebi mela možnost namešat. a bi otrok umru? al bi ga dojila? umru bi v primeru, da ženska pade v ona 2 procenta, k je dejensko kej narobe, k se mlečne žleze sploh ne razvijejo, ostanejo zakrnele kot pri moškemu ( pol tud prsi sploh ni). v vseh ostalih primerih bi otrok preživel.

tko da glede na to,da ljudje obstajamo kar nekaj dalj, kot se otrokom futra kravje mleko in smo preživeli, verjetno narava res ve kaj dela ali pač ne?

Jst sem si dojenja ful  želela in sem bila 100% prepričana da bom dojila.... in kaj se je zgodilo na mojo veliko žalost nisem dobila niti kapljice mleka in tako sem bila za celo porodnišnico najslabša mati.... šlo je za mojega prvega otroka in niti si nisem znala predstavljat kaj bo sedaj ko ne morem dojit.... otrok je bil vse 4 dni v porodnišnici dobesedno lačen sestre so me imela za slabo mamo češ da otroka ne nahranim, kljub temu, da mi je vs čas visel na eni al drugi prsi in iz brdavic je tekla že kri..... sestra mi je dan pred odhodom rekla ja gospa kaj boste pa dali otroku za jest vam bo ja umru če mu ne boste dali mleka in to je izjavla vpričo moje mame,ki je bila takrat na obisku..... posledica vseh teh nadlegovanj je bila da sem padla v depresijo..... otrok pa se je lepo razvijal ob flaši ampak nisem odnehala do 2 mesecev po porodu sem se obremenjevala in se trudla si ga pred hranjenjem pristavljala k prsom ampak mleka ni bilo ..... še zdej se ne morem sprijaznt s tem da nisem dojila ampak sem se odločila da drugič ne bo tako in  ko grem rodit mi v torbi ne bo manjkala ne duda ne mleko za mojega otroka in seveda flaška.... zakaj bi bil moj otrok lačen če jst ne dobim mleka? mar je to moja krivda? in dolgo časa so me vsi obsojali jst pa sem jokala, ker sem se počutla krivo ampak kaj sem pa nardila? Nič preprosto nisem dobila mleka zakaj nimam pojma . Sinek je zdrav in normalne konstrukcije rodil se je z 4120g in 52 cm.... sma pa oba bla na zgubi ker se nisma dojila če ne drugega sma bla prikrajšana za tist pristen stik med mamo in otrokom, ki raste ob dojenju.... ampak zdej mi je že mal lažje pride k meni mi reče da me ima rad in me stiska.... Mi je bilo pa zelo dolgo hudo in kr nekaj mesecev sem se počutla, da me sploh ne potrebuje in hvala mojemu možu, ki mi je v tistih težkih trenutkih stal ob strani in me tolažil.... skupaj nama je uspelo in sedaj v drugo se bomo raje pripravli na flašo seveda pa bom nardila vse da bom dojila.... aja pa še to pred porodom so me vprašali če želim dojit in ker sem rekla da ja so mi to potem metali pod nos.... v drugo bom rekla, da ne želim in bom sama nardila tako da bo meni prav in da bo najboljše zame in za mojega otroka..... Aja pa če katero zanima to se je dogajalo v porodnišnici, ki se hvali z nazivom DOJENČKOM PRIJAZNA PORODNIČNICA CELJE

Čisto na kratko, pa že 100x napisano. Meni je dojenje nekaj naravnega in sem vesela, da sem v prvo lahko dojila tistih nekaj mesecev(5). ko je mleka zmanjkalo s nisem ukvarjala kaj kako, šla sem po mleko in začela dodajat. Samo 1x je padu komentar češ zakaj ne dojiš...moj odg. je bil; da bi če bi lahko in ker ne morem je to alternativa. In seveda še par krepkih zraven, od takrat nikoli več NIČ!
Zato vse, ki boste dobile po glavi zarad tega jim dajte vedet, da ste ve mame in veste kako in kaj.

Ta folk res nima meja. Pa kar v k jih poslat...če bo treba


_____________________________

i belive i can fly....