Nekaj mesecev bo kar si postala mamica. Nekaj dni nazaj sem videla tvojega malčka. Na obisk srečne družine sem se pripravljala zelo dolgo. Ne glede na to, da sem ti ponudila pomoč po rojstvu. Povabila si me pogledat svojo srečo in največji zaklad - sina. Sama se še nekaj časa ne bi pripravila do tega, da bi se oglasila pri vas. Vem, da mlada družina potrebuje čas, da si ustvari svoj ritem, da postane družina. Zato nisem rinila v vas.

Vem, da je tebi otrok ves svet in še več, da se bo to leto vrtelo vse okrog njega. Vem, da je to največji zaklad. Kako vem? Ker vem kako je, ko občutiš tisti neizmerni občutek sreče, ko se zaveš dejstva 'mati bom'. Še sama ne veš, kako sem se bala zate, za nerojenega otroka. Iz svojih izkušenj vem, kako je taka sreča krhka. Vsak dan si bila v mojih mislih in vsak dan sem poleg svojih skrbi trepetala tudi za življenje tvojega otroka. Ampak tebi je bilo dano objeti svoj zaklad. Ta zaklad danes mirno spi v tvojem naročju in ti prinaša veselje, ki ga jaz morda ne bom nikoli doživela. Srečna sem zate in veselim se s tabo. Čeprav tega ne veš, ste v mojih mislih, vsak dan. Prosim za vašo srečo, da ne mine, da ostane, da bo otrok res vajino sonce in največja sreča.

Vem, da je težko sprejeti v življenje nekoga, ki nima takšne sreče, ga poslušati in morda videti kapljo pelina v svoji sreči. Vem takšni smo tisti, ki nismo deležni tega kar večina sprejema za samoumevno. Kaplja pelina v čaši neizmerne sreče.
Povabila si me in sem prišla, ne glede na vse si še vedno prijateljica, človek za katerega mi ni vseeno človek, ki ga imam rada.
Pol ure sem sedela v avtu in zbirala pogum se soočiti s tvojo srečo, ker sem vedela, da bo to soočenje z mojo izgubo. Moj otrok bi danes izvajal prve poskuse kobacanja, na dan bi mu silili prvi zobki. Tvoj se smeje in joče.

Prišla sem k tebi, pogledat kako si ti, pogledat tvojega otroka; ampak ti si bila tista kateri je bil obisk namenjen, ti si bila tista, ki je imela pred dnevi rojstni dan. Tvoj sonček je bil samo za zraven.
Žalostna ugotovitev, da se po tolikih letih nimava o čem pogovarjat razen o otroku. Nisi mi povedala kako je s tabo, kako živite. Vse kar si vedela povedat je bilo povezano z otrokom. Saj vem, da je to ves tvoj svet, tvoje bitje in žitje ampak še vedno si to ti, mati si šele nekaj časa. Verjemi veselim se s tabo in srečna sem zate.

Nisi me vprašala kako sem, kako živim, kaj se dogaja z mano. Nesreča v ta lep okvir družinske sreče pač ne paše. Daleč od tega, celo odveč je. In razumem, da v okvirih tega pač ni mesta zame. Razumem, da si najraje s sebi enakimi – srečnimi in poparčkanimi in jaz to nisem. Ja, moj bivši s svojo pa je; živite naprej isto življenje. Vem, brez mene. In samo ena beseda je podrla še edini most z mojo preteklostjo. Ti in tvoja družina ste bili ta edina vez s tem kar sem nekoč bila. Hudo je, ko vidiš kako se vezi trgajo ampak kar je treba pač naj bo. Žal mi je za to kar izgubljam s tabo.

Začenjam nekaj novega. Morda me čaka sreča, morda bo prišla v vsem svojem sijaju. In vseeno upam in molim, da ti ne bo treba nikoli skozi kalvarijo ponovnega iskanja samega sebe, iskanja novega smisla, iskanja sebe. Imaš največ kar lahko človek ima. Največ kar lahko ženska je – mati si.

Vem, moja pričakovanja so bila prevelika, in zdaj sem razočarana. Ampak to je moj problem. Tebi želim srečo, vso srečo tega sveta, draga prijateljica, zaslužiš si jo.
In mamice, tiste, ki se pritožujete nad svojimi prijateljicami in svetom – polagam vam na srce…vaša sreča je naša sreča, ampak ta sreča lahko nekoga tudi boli. Zelo boli. In morda se ravno zato nekatere izmed nas obnašamo kot kure. Ampak verjemite – res vam želimo srečo, vso srečo, ki jo svet premore, brez zavisti in brez privoščljivosti.

Draga prijateljica, če se najdeš v teh besedah,vedi da so moje misli s tabo, da ti želim vse in še več. In samo lepo in še lepše...Srečno....

Drage mamice bodite srečne in objemite največji zaklad, ki vam je bil kdaj dan na uporabo – svoje otroke.

Napisano je samo v razmislek, vsem besnim poštom, kako so novopečene mamice nerazumljene...
Sem anonimna - prvič, lahko si mislite zakaj. Kdor spremlja forum itak ve ktera sem  .

Meni si pričarala . Tvoja prijateljica ima res posebno srečo, da ime tebe. Kljub otroku te še vedno potrebuje, boš videla, da si nenadomestljiva, le pusti ji malo časa, da se navadi svoje nove vloge.

Tudi tebi želim, da doživiš podoben prizor svojega življenja. S tvojim otročkom v naročju in dobro prijateljico ob tebi.

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Zaradi svoje ranjenosti delaš zaključke, ki ne držijo. V tem prijateljici delaš krivico, in to takrat ko se veseli.

Ni res, da ni prostora za tebe, ker v tem trenutku ni prostora niti za koga drugega. Ni res, da je nesreča odveč. Res je, da te ni hotela prizadeti. Ni hotela praskati po tvojih ranah, ker če bi te vprašala: Kako si?, bi ti sedaj pisala kako je brez občutka in ti odpira tvoje rane. Če je res tvoja prijateljica, potem ji ne podtikaj nečesa, česar ti ni naredila.



(pojma nimam kdo si in kje si bila na obisku)

Večina prijateljstev temelji na nekih skupnih interesih, če teh ni (več) tudi prijateljstva ni.

Tvoje čutenje in čutenje tvoje prijateljice je trenutno tako različno in tako močno, da je težko sestopiti iz svojega sveta. Ti vidiš le njeno srečo in svojo nesrečo. Trenutno.
Verjamem, da bo tudi zate posijalo sonce tako v prijateljstvu kot pri  

Lepo je imeti prijatelje......

Anonimna, jaz te pa popolnom razumem in vem kakšen je ta občutek. Vendar pa vem tudi, da te prijateljica potrebuje. Veš morda je tudi njo strah.



_____________________________

Ni lepšega kot, če te pogledajo otroške oči in ti rečejo "Mami, rad te imam!"

en velik   zate anonimna in eno  za sreco

_____________________________

Mami, pika moja!

Draga anonimna,
Razumem in vem, da ti je tezko. Pred leti sem tudi sama bila v "tvojem" polozaju in vse skupaj obcutila kot neznansko krivico.  Zdelo se mi je, da se mamice ne zavedajo kako so srecne in kaksno sreco imajo. Vendar kakor vedno, tudi ta medalja ima dve plati. Kljub vse precrnimi napovedi sem danes med tistimi srecnimi in ne bos verjela, zopet na trenutke obcutim neznansko krivico in to zaradi prijateljice. Prijateljice, ki nima vec moznosti postati mamica. Krivo sem se pocutila, ker sem bila tista srecnica, ki ji je "uspelo" in krivo mi je, da ona materinstva ne bo izkusila. Bala sem se, da jo moja sreca boli, da jo rani.. da ji pogled na mojega otroka ukrade dusni mir in spanec. Mogoce iracionalno, mogoce pa ne prav toliko iracionalno.
Ce jo imas rada, ne dovoli, da se pocuti krivo ker je srecna, ne pripisuj ji pomankanje prostora za kapljico pelina v sreci in ne pripisuj ji odmikanje od tebe. Ne generiraj svoje strahove in svojo nesreco v prijateljici.
Anonimna, povabila te je, sama pa pravis, da se ti se dolgo ne bi oglasila... nekako zveni kot da ti sama nisi htela dovoliti da te pogreje tuja sreca.  Pogumno punca. Vsekakor da boli, samo se ni treba v bolecini in zalosti utopiti.  Ce imas rada svojo prijateljico in ce ne zelis porusiti mostove, se z njo pogovori. Povej ji kaj obcutis in kako. Potem pa dovoli njej, da pove svoje.

Točno to sm hotla napisat. Če bi bla resnično iskrena prijateljica, potem pojma nimam, zakaj ji tega ne poveš sama  Zakaj svoja čustva zlivaš na forumu in še to anonimno  Vem da boli.. Sama se zadnje čase spopadam s popolnoma enakimi čustvi. A zakaj šparat besede  Pravih prijateljstev ni veliko.. Najboljša ostanejo. In če si to vez želiš obdržat, potem naredi nekaj za to!! In nikakor se ne pusti besedam od Primoze.. Že res, da nas mogoče družijo skupni interesi, ampak to je druženje, prijateljstvo pa nekaj čisto drugega..

Jaz bi pa tole komentirala iz drugega zornega kota in sicer skozi oči "srečne prijateljice"... Sem se sama znašla v situaciji, ko je moja sreča nekaterim osebam morda povzročila ne malo bolečine... In ob tej osebi dobim kar občutek krivde, nelagodja... Še sedaj vpričo nje ne omenjam moje druge nosečnosti, pa je že lepo vidna. In tudi ne razlagam na dolgo in široko o Mirni, pa bi lahko.

Ne vem, kaj se sploh od nas pričakuje... Da se v krogu tistih, ki "niso" tako srečni, delamo nesrečne, da svojo srečo takrat spregledamo... Res ne vem, kako naj se obnašamo da bo prav.

Ne vzeti tega kot kritiko, ali napad... daleč od tega... Ampak verjetno tudi tvoji prijateljici ni bilo najlažje.

Je pa odvisno tudi od človeka. Imam nekaj prijateljic, ki so bile v času, ko sem se poročila in dobila prvo hčer samske, brez otrok, pa so bile prave prijateljice, saj so brez težav in pomislekov prišle na mojo poroko, prišle pogledat hčer. Pa poklicale so me kadarkoli so se spomnile name (ni bilo izgovorov - sem mislila, pa nisem hotela motit), pa poklicale so me, če grem z njimi na kavo, sama, brez otroka in smo se imele tako kot nekoč. Še vedno se imamo... In te so PRAVE prijateljice!

Tudi jaz razmišljam podobno kot viv.
Kljub temu pa - tista, ki se z mano takoj po Aninem rojstvu ni zmogla toliko vživeti VAME in v dejstvo, da se mi je zgodila najlepša stvar na svetu, in mi je zamerila mojo egocentričnost in nesposobnost govoriti o čemerkoli drugem kot o Ani... Sori, ampak to je pa pomanjkanje čustvene inteligence. In bi bilo bolje, da bi z obiskom počakala vsaj toliko, da se jaz malo ohladim.

Ja tak pač je, no ..... ma, ne bom razpredal.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]