Moj 4-letnik se je danes popoldne zopet pritožil, da nimamo nikoli obiskov, da ne gremo na obiske, da nima nobenih prijateljev in, da je na splošno nima nikogar za igro . Naj dodam, da smo pred tem opravili: daljši sprehod okoli jezera, nahranili račke, metali kamenje v vodo, tekli, se skrivali v gozdu, šli na sok; med tem ko je 2-letnica spala pa še obisk športnega igrišča, kjer so bili tudi njegovi prijatelji, hokej doma na dvorišču in za nameček še obisk 3-letnega soseda.
Običajno gremo sicer vsak vikend na daljši izlet, smučati, plavati, na morje, pač odvisno, kakšno je razpoloženje. Tokrat pa smo bili bolj doma, kjer imamo vrt z otroškimi igrali. 
In sedaj razmišljam ali mu je res dolgčas ali pa je samo naveličan najine družbe. Obiski babice in dedkov so - z izjemo moje mami, ki ima 2-letnico v vrstvu med tednom - bolj izjema, kot pravilo. Ostale družine, ki jih poznamo pa so tudi vikendaško zelo aktivne in se običajno dobimo na terenu. Po domovih se obiskujemo redko, pa še to med tednom.
Sama sem sicer družabne in ekstrovertirane narave, mož malček manj. In sedaj ne vem, ali "okrepiti" naš social life ali se pač sprijazniti...pač ne vem s čem... najbrž s tem, da otroci odraščajo in potrebujejo družbo vrstnikov.
Je pa fantič od septembra 2007 v vrtcu, kjer neizmerno uživa.
Mnenja so dobrodošla.

_____________________________

Kogar ni, ga ne pogrešamo!

mislim da ima polno rit vsega, pa premalo tistega kar res potrebuje.

Lahko, da ima polno rit vsega, ampak polno rit vsega, kar mu ponujajo in dajejo starši, ne polno rit vsega tistega, kar bi si želel sam. Če je pri 4-ih letih znal sam povedati, česa mu primanjkuje in česa si želi, potem, darja72, razmisli v to smer. Ni namreč prosil za nekaj nerealnega ali za nekaj, kar bi hoteli razvajeni otroci, ampak samo za nekoliko pestrejše socialno življenje. Jaz bi poskusila narediti, kar se da, da bi mu ustregla.

Nima veze z vprašanjem. Veš kaj, kaj pa če bi kakšno popoldne se zmenila z najboljšim prijateljem iz vrtca, da pride k vam se igrat ali pa da gre vaš k njim? Jaz sem se tudi dolgo časa tega otepala, zdaj (no, cier je bil ravnokar 6 star, ampak bi tudi 4-leten bil sposoben tega) pa se tega kar redno poslužujemo in je super. Ga odpelješ tja in ga greš čez tri ure iskat. otroci se radi družijo med sabo in jim odrasla družba velikokrat ni dovolj.

Jaz se pa s tem ne obremenjujem in si mislim, da ima dovolj druženja z vrstniki v vrtcu, kmalu se bo pa lahko družil tuzdi popoldne, ko bo dovolj star. Midva pa pač počneva drugačne stvari in ni treba, da je vedno vse tako, kot on želi. Še zelo prav je, da ni.

Naša je tudi takšna, da ima zelo rada družbo sovrstnikov. Ne vem, a ni nobenega otroka v okolici? Naša full rada gre na dvorišče pred blok, kjer je par otrok (tudi ena prijateljica iz vrtca) in takrat ni ne lačna, ne žejna, nič. Samo uživa.

Zdele pozimi smo pa tudi mi prakticirali kar je že Volga opisala. S to prijateljico iz vrtca sta se velikokrat igrale al pri nas, al pri njih doma.

Mislim, da igra s starši nikakor ne more nadomestit sovrstnikov in je čisto normalen fantek.

_____________________________

Ali poznate najzanesljivejše sredstvo, s katerim lahko pahnete v nesrečo svojega otroka?
Dovolite mu, da bo počel vse, kar se mu bo zahotelo.

Moje mnenje je,da v vrtcu tako uživajo,pa na sprehodih,izletih...da jim je potem kar mal dolgčas in si želiji,da bi skoz uživali.Tudi jaz jima omogočim mnogo stvari potem je pa kruto,ko včasih ni časa za letanje naokrog.Mislim,da jim bo treba pokazat,da življenje ni potica(ha-ha)V naših časih ni bilo tolk tega pa smo bili bolj zadovoljni.

ja, se podpišem pod splišni... če je v vrtcu in če ima tolk dogajanja kot mu ga daješ po opisu sodeč, je za moje pojme to več kot dovolj oz. za moje pojme morda celo preveč... fant se je navadil, da je skoz akcija in da skoz dogaja in se sploh ne zna več sam zaigrat...a s sestrico se pa nič ne igra??

tud moja skoraj 4-letnica ima občasno popoldanske popadke, da bi nujno kam šli na obisk ali pa k nam da bi kdo prišel, ampak vedno to pač ne gre (pa se nam niti pol toliko ne dogaja kot vam)... sedaj je teh njenih želja že manj, ker je očitno dojela, da pač po njeno ne more bit, ampak se mora vsaj še en starš strinjat z njo... se pa zna (na moje veselje) prav lepo zaigrat tud sama ali sedaj tudi že z 2-letnim bratcem...

me pa zanima vaše mnenje - meni je čisti absurd, ko starši takoj zletijo in grejo iskat npr. prijateljčka njihovega otroka, ter tako npr. odpovejo napovedan obisk - ker je pač njihov mali res nujno želel videti tistega prijatelčka.. .sem to doživela pred kratkim in mi je res malo adijo, da tam 3-4 letnik kroji načrte oz. dogovore med odraslimi  .. morda sem staromodna, ampak nekaj časa bomo pa menda ja še mi starši šefi... seveda pa občasno ustreči in ga peljati do koga ne paše v to kategorijo

_____________________________

Svet je lep!!

Verjetno je zelo druzaben in socialen fant, a ne?

Ne vem, jaz ne bi komplicirala. Poskusila bi organizirati obiske, naj se pride kdo od prijateljev igrat. Pri teh letih ze lahko ostane nekaj casa sam na obiskih? Ali ga pa vi peljite kam...poskusite in boste videli, kako bo zadovoljen.

Ja, zelo je družaben in hitro navezuje stike z drugimi otroci. V vrtcu je npr. že drugi dan na lastno željo spal in tudi sicer ne želi, mogoče občasno, da prihajamo ponj pred 15.00.
Tudi s sestrico se zaigra. In še zdaleč ne ugodimo vsaki njegovi oz. njeni želji.
Je pa res, da jima poskušava omogočiti čim več doživetij in izkušenj. To pa, vsaj po mojem mnenju itak počne večina staršev.
Hvala za odgovore.

_____________________________

Kogar ni, ga ne pogrešamo!

jaz se strinjam z volgo. pride čas, ko otrok ne mara stalnega nadzora staršev in hoče svojim prijateljem pokazati svoje igrače in se brez nadzora igrati v sobi. najlaže je, če si v vrtcu izmenjate telefonske številke in se otroci pridejo obiskovat. se pa to sptonjuje, ako da tudi čega sedaj poizkusiš prevarati in si še bolj organizirate aktivne vikende, bo to kasneje prišlo za vami

_____________________________

iz malega zraste veliko

No ja to je spet druga skrajnost.

Jst ne vem kaj je to takega, da si otrok želi prijateljev še potem doma. Je čisto drugače kot v vrtcu. Doma se lahko igrata potem po želji in prijatelju razkaže svoje igrače... Se drugače obnašata in pomoje se tako začnejo pletit taprava prijateljstva. Na vem, vsaj jaz tako razmišljam, če gledam moje otroštvo.

Pa itak to ne pomeni, da ti otrok kroji življenje. In naša si je tako prijateljico sama našla. Je nismo rabli iskati  In če se onidve v vrtcu karkoli menita za obisk, ne pomeni, da bomo vse odložli in prestavli, da bosta lahko skupaj. Itak se mame najprej pokličeva in se zmeniva kaj nama obema paše.

_____________________________

Ali poznate najzanesljivejše sredstvo, s katerim lahko pahnete v nesrečo svojega otroka?
Dovolite mu, da bo počel vse, kar se mu bo zahotelo.

Tolk česa? V naših časih se mame niso igrale z nami in niso z nami hodile na igrišča, ampak smo sami letali zunaj do večera. S prijatelji, jih ni bilo treba nič klicat k bajti, pa tudi po bajtah nismo hodili ampak smo se lepo zunaj igrali. A ni tako bolj prav? In ja, po moje zdajšnji otroci pogrešajo prav to, igro z vrstniki v popoldaneskem času, kar meni ni prav nič čudnega, celo nasprotno. Se mi zdi še kako dobrodošlo.

Saj lahko jaz frizbi mečem z malim, samo to ni to...jaz mu ne morem nadomestiti družbe prijateljev in prijatelji ne moje, kadar je je potreben.

Jaz se s tabo čist strinjam,ni mi čist jasno kaj te moti pri mojem odgovoru?Jaz osebno s starši nisem šla nikoli na morje(sedaj gremo po 3krat na leto),nikoli kopat v toplice(sedaj skoraj vsak vikend)nikoli v živalski vrt(vsaj 2krat letno),nobenga računalnika.Še avta nismo zelo dolgo imeli.Sedaj imajo vse pa jim ni nikoli dovolj.Tudi mi smo se igrali na vasi(pa je blo fajn)Sedaj pa ni zanimivo,če ni tobogana pa če ni trampolina...ni pavih vrednot(sedaj boš pa rekla,da sem sama kriva).Mislim,da ta debata nima pravega odgovora,ki bi bil vsakemu pogodu.

Tema se je začela s tem, da fantek toži, da nima prijateljev za igro. Kaj ima tukaj veze računalnik pa avto, pa ne vem kaj še vse? Samo to me je zanimalo, nič drugega.

Jaz sem pa bolj poslušala mamino zgodbo(da mu omogoči sprehod,grejo na sok,na igrišče kjer so tudi drugi otroci pa je njemu to še kar premalo...)Sto ljudi,sto čudi.

Aja, no, saj je O.K., pač vsak ima svoj pogled. Samo tam res nisem razumela tvojega odgovora, oprosti.

Ne vem, ne zdi se mi sploh potrebno, da se sprasujes, ali z druzbo, ki jo potrebuje, ugajate vsaki njegovi zelji ali ne. Ce je drugace ok fantek, brez pretiranih zahtev, se mi zdi njegova zelja zelo legitimna; mogoce celo zelja ni, ampak potreba. Ljudje potrebujemo ljudi za druzbo, eni bolj drugi manj, ampak v osnovi je to nekaj, kar nam je skupno, druzenje z ljudmi. Niti ne vem, ce je to zelja, za nekatere je to osnovna potreba kot sta zrak in hrana; to ni Nintendo...to so ali pa smo ljudje. Meni je to lepa potreba in bi jo brez zadrzkov poskusala zadovoljit...