Še ne!
Nekaj me pa res zanima...o drugem otroku sicer res razmišljama s fantom,vendar še seveda ne sedaj,kajti najina hči je stara 9 mesecev;zato še boma kar malo počakala(kaki 2 leti)!Je pa 3 tedne nazaj rodila moja sestra in imam priajteljice,ki so noseče v drugo_me pa zanima kako ste ve,ki ste postale mamice drugič in ki še boste...a vas je blo kaj strah druge nosečnosti(poroda mislim),bolečin...???Ko pomislim,kako bi blo če bi bila jaz sedaj noseča me je kar strah pa ne vem zakaj...taki občutek me včasih obda(čudni),včasih pa me kar prime,da bi bila v pričakovanju!Ne vem...pa v nosečnosti ni blo nobenih težav,tudi pri porodu je vse lepo potekalo...ne vem zakaj sem tak čudna !
kaj pa ve?Kak pa si ve predstavljate kako bo ko boste(če boste)v drugo noseče oz. že doživljate???A vas tut kdaj malo zgrabi panika,al ne??

_____________________________

Bodi to kar si in ne to kaj si želijo drugi!!!

Ker sem se že prvič osebno spoznala z EA bom v drugo veliko bolj mirno pričakala porod

Si posrečena
Jaz imam 10 letno razliko med hčerama,z drugo je kar dolgo časa trajalo,sem imela IVF.Bala nosečnosti ali poroda sem se bolj prvič kot drugič.Drugič je bila samo velika želja da mi uspe zanosit in donosit.





_____________________________

Kdor ne misli na druge,bo nekega dne spoznal,da tudi drugi ne mislijo nanj....

No, moja hči je bila toliko stara kot tvoja, ko sem zanosila drugič. Načrtno. Nosečnosti sem se veselila, ker sem v prvi ful uživala, samo druga ni bila tako lepa, ker nisem mogla počivat zaradi hčerke in je bilo naporno, posledično pa tudi počutje bolj slabo. Poroda sem se pa grozno bala, veliko bolj kot prvič. Mi je prvi porod pustil travme. Ampak sem preživela, čeprav je bilo tudi v drugo podobno hudo, malenkost manj kot prvič, je pa malo hitreje minilo.

Tudi jaz sem gledala na te zadeve podobno. Na začetku sva bila oba z možem prepričana, da bova ostala pri enem otroku. Ampak res trdno prepričana. Potem pa je moža zagrabilo, da bi imela še enega. Meni je postalo ob misli na to kar slabo. Nisem si želela še ene nosečnosti, poroda, potem pa še enkrat vse tisto mučenje z dojenjem, nočnim vstajanjem. Kar v želodcu me je stisnilo, če sem samo pomislila na to. Potem pa so se zadeve v moji glavi začele počasi premikat. No, zdaj pričakujemo , hčerka pa je stara leto in pol. Še vedno me je strah. In nosečnost mi je bolj naporna kot prvič. Samega poroda se sicer ne bojim, grozno pa me je strah tistih nekaj prvih tednov po porodu. Pa skrbi me kako bom lahko imela oba otroka enako rada. Pa še cel kup stvari se najde. Ampak v sebi čutim, da sva se odločila pravilno.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

V drugo se zanosila šele, ke je bila starejša hčerka stara malo več kot dve leti, predvsem zaradi tega, ker sem imela v prvo carski rez in sem hotela, da se telo malo spočije . Sem se pa v obeh nosečnostih dobro počutila, zato tudi sedaj, ko je že skoraj 4 leta od rojstva durge hčerke tuhtamo še na enega sončka  ...

midva imava eno hčerko staro 1 leto, pa naslednji dve leti še ne bom razmišljala o še eni nosečnosti. pa je prvi porod potekal ful uredu, hitro, brez zapletov, in skoraj nič bolečin ( no razen šivov tistih nekaj dni ).
ni me strah nove nosečnosti, ni me strah novega poroda, strah ne je še enega člana. moj dragi je voznik turističnega meddržavnega avtobusa in ga trikrat po cel teden na mesec ni doma. zdj je še uredu, če potrebujem pomoč glede varstva mi pomagata moja starša ( pri dveh je to že težje). njegovi vsake dva tedna pridejo na obisk ampak to je seveda drugače kot 24 ur na dan vzgajat dva in skrbet za dva.
kako bom sama kos dvema majhnima otrokoma? pa še služba zreven in moj delavnik do štirih? kako ju bom razvozila zjutraj enega v šolo, enega v vrtec, enega na plesne in drugega na košarko? kako jima bom obema po službi, po kosilu, po igranju, še pomagala pri domačih nalogah, učenju, in se kregala z njima zakaj nočeta zaspat? vedno je tako da kar popuščaš enemu, to izkoristi še drug.
ava je ful pridna dojenčica, sabo jo vedno vzamem čisto povsod. v trgovino, na banko, k frizerju, k prijateljicam po obiskih in vsakodnenih kavicah,.. skratka povsod kamor sem prej hodila sama s prijateljicami grem zdj z njo. njihovi dojenčki vreščijo, hočejo vsako igračo v intersparu, letajo po banki,.. moja je pa vedno tiho in ob meni ne da bi posebej opozarjala. skratka res ful priden otrok. kljub vsemu si pa ne predstavljam da bo bila sama za vse pri dveh otrocih. zdj imam še čas za kakšno dobro knjigo, za oglede večernih filmov in dnevnika na tv, in da sem vesela čisto vseh obiskov ki pridejo na vrata. potem pa tega časa kar naenkrat ne bo več.................................


 

Ja, mene je bilo strah tudi drugič, ko sem pomislila na porod, čeprav ni bilo pri prvem nič težko. Na koncu se mi je pa nosečnost tako vlekla, da sem že komaj čakala, da bo porod. Pa men se zdi porod tako kot včasih v šoli ko sem vedela, da bom vprašana- ko čakaš, maš ful tremo, ko si pa enkrat gor, pa mine.

Mi imamo doma 1,5 letnega sina in počasi smo začeli razmišljati o še enem  nekje v bližnji prihodnosti.
Mene nosečnosti ali poroda sploh ni strah - bojim se, kot nekatere moje predhodnice, kako bo z dvema, pa tiste prvi meseci, krči, težave z dojenjem, neprespanost,...

Se mi zdi, da smo zdaj komaj spet prišli na normalno življenje, ko je spet nekaj več časa za kak film, kak večerni izhod, prespano noč,...Vartsvo za enega otroka tu pa tam ni težko dobit, za dva pa...Pravijo, da eden ni nobeden in morda je nekaj resnice v tem .

To so dvomi glede druge nosečnosti, ki mene dajejo. Po drugi strani pa - čez par let bomo najbrž še bolj "komot" in misel jovo na novo se bo morda zdela še bolj nora....No, enega bova še ziher imela, samo glede "kdaj" preveč razmišljamo in planiramo

_____________________________

Ko je volja, se vedno najde tudi pot. Ko pa volje ni, prosto pot dobijo izgovori.

Jaz v naslednjih dneh napeto pričakujem drugega sončka (sem že 2 dni čez PDP). Ko sem zanosila drugič (nenačrtno), me je skoraj kap in sem takoj pomislila spet na teh 9 mesecev, ki mi v 1.nos. ni bilo najbolj prijetnih, najbolj pa me je postalo strah poroda.
Potem pa nekako živiš s tem. se začneš zalo veseliti, zdaj mi ni niti malo žal, da se nama je to "zgodilo", saj sem si seveda želela še enega otroka in ne vem, če bi se zavestno odločila za njega?!  Tako da sem sedaj srečna, da je to prišlo kar tako in razlika bo 3 leta, kar se mi tudi zdi idealno.
Glede tega, kako bom lahko imela rada oba, sem se tudi jaz spraševala in prvi se mi kar smili, ampak zdaj proti koncu nos. se mi zdi že vse samo po sebi umevno. Pa tudi glede neprespanih noči, saj te narava že sama prisili, da na koncu nosečnosti ne spiš več - npr. jaz se sedaj že 14 dni zbujam vsako uro ponoči, pa tudi tamali, ko je šel v svojo sobo pred dvema mesecema, se ponoči zbuja kakih 2x, tako da sem že navajena teh neprespanih noči in vem, da še jih bo več, ko se otroček rodi.

Porod? Ja, me je kar strah bom rekla. Na momente me ni, že komaj čakam, kdaj se bo že začelo, zadnjič pa sem bila na CTG v porodnišnici in ker je bila nedelja so me dali kar v dnevno sobo, kjer sem pred tremi leti predihavala prve popadke. Kar groza me je bila, ko sem vse to podoživljala, pritisk mi je tako narasel, da še tako visokega nisem imela čez celo nosečnost .
Ampak, kaj bo bo. Vem, da sedaj že vem, kako je, zato me je bolj strah, ampak če sem prvič preživela, še bom drugič. želim si samo, da bi bilo čimprej mimo, da bi se malo bolj hitro odpirala in predvsem, da bi bilo z otročkom vse OK!

Najlepša hvala za odgovore!Ampak res mi dosti pomenijo še vaša mnenja!Je pa res,da jih veliko tudi pravi,da porod ni težek_ampak tisto kaj te čaka za njim(neprespane noči,varstvo...ipd)!Če si boš želel otroka boš seveda zatisnil na 2 očesi in tudi to prestal!

_____________________________

Bodi to kar si in ne to kaj si želijo drugi!!!

Mi imamo 23 dni starega malčka doma. In če me kdo vpraša, ali bi imela še več otrok, rečem tako: noseča sem lahko celo življenje - ker sedaj sploh nisem vedela, da sem - res je bilo vse brez problema. Rodim lahko vsaki dan, če treba. Ker 2 uri za prvič sploh ni slabo in niti ni bilo tako hudo (pa je šlo vse po naravni poti in nobenih blažilcev bolečin, nobenih šivov...) Ampak glede skrbi, ki jih je prinesel otrok...... tu pa se ustavi. Utrujena sem do onemoglosti. Pa mali ni zahteven. Ampak...

Ne vem. Sedaj drugega otroka ziher ne. Še za enega komaj sfolgam (je pa res, da imamo vse ženske v družini napako - vse bi isto delale kot takrat, ko še ni bilo otrok. Ampak sedaj je otrok na prvem mestu in zmanjka časa za to, da bi takoj pomila posodo, da bi bilo kosilo ob uri, da se gre likat takoj, ko je perilo suho, itd...) Čez kakšna 3 ali pa 4 leta pa bi imela še enega - pod pogojem, da sem na svojem in ne več pri starših.

Tako. Pa sem se razpisala :D

Lep dan vsem, in nosečke, pustite se razvajati!

Tečka

Mali je star 23 dni-kak srčkano,ki so ti časi?!Saj ti si še ja sveža,tako da še jaz na tvojem mestu tut nebi študirala o drugem! Je pa res ja;čez kaki 2 leti,3 pol pa res ja!Maš pa prav, da res ni lepšega kot pa živet na svojem!

_____________________________

Bodi to kar si in ne to kaj si želijo drugi!!!

ojla! ženske prav zanimivo je brati vaša razmišljanja, ker smo si v marsičem pdobne pa tudi v marsičem tako različno doživljamo. jaz sem si vedno želela veliko otrok. pol je pa mal trajalo, da sem spoznala mojega in ker sva zdaj stara 35 let je želja po otrocih močnejša kot vse kar sem dala groznega čez pri prvem. mene je že zobarja strah, pol veste kako mi je bilo rodit. pa tako kot je že ena rekla, če sem prvič bom tut drugič, samo da se začne, tako kot izpit: huje je čakanje da se začne, pol pa itak veš, da moraš samo to dat skoz pa je.

je bilo pa totalno grozno prvih par mesecev z dojenčkom. dva sva ga komi uspela rihtat: pa nočno zbujanje, pa itak se ti meša ker samo dojiš pa previjaš pa uspavaš deroče dete ... (pri meni je bilo že hud projekt iti k frizerju). ampak ženske jaz sem rekla, če je pa to to, pol pa hočem čim prej dati to skoz. ko bo življenje spet ratalo normalno se mi ne bo več dalo iti skoz to naporno prvo leto. in tako sem zanosila pri otročkovih 7mes (načrtno). zdej ma eno leto in življenje postaja normalno: spimo celo noč, je kar pač mi jemo, lahko gremo kam z njim ...

kako bo pa z dvema čez tri mesece ... bomo pa pol videli.

pozdravček. neli

Ojla Neli_ja ti pa se boš hitro rešla(ja ni kaj)!Rešla pod narekovaji!Da ne bo katera mislila in me tako tudi razumela, da če si želiš 2 otroka pa se tak moraš hitro rešit pa bo pol vse ok!
Taka je bla izjava ene moje znake,ki je zaj v drugo noseča in je rekla:se čimprej se rešiš tem boljše je!!
In te je zdaj kaj starh poroda,ko veš kako je Neli?
Jaz recimo se neprespanih noči ne bojim,ampak me pa vseeno zgrabi ko vem da me bo zjutraj po neprespanih nočeh čakal še en otroček,ki si bo želel popolnoma mojo pozornost!
Recimo en primer:moja sestra je rodila drugič pred kratkim,pa je bla ponovno šivana tako kot prvič(je celo nosečnost delala v službi in še dodatno opremljalo novo hišo,tako da so se teden dni pred rojstvom malega vselili!)No...porod je hitro minil,ampak je rekla zaj pa nikoli več!Utrujena pa je majn kot pa pri prvem porodu!Bomo vidle,kako bomo me "sfolgale"!pa saj so še v pomoč naši možeki!

_____________________________

Bodi to kar si in ne to kaj si želijo drugi!!!

Verjetno nihče ne misli, da bo "pol pa vse kar naekrat ok", moraš pa upoštevat, da nas ni malo takih, ki če bi čakale, da prvi otrok malo odraste in da se malo osamosvoji, pa bi potem začele planirat drugega, pa imele po možnosti še kake probleme z zanositvijo in na koncu pristale pri 40. letih....
Ne vem kaj naj ti rečem, če si Mlada mamica samo po nicku ali tudi po letih... jaz imam 33 let in mi je z enim otrokom glih prav naporno, vem pa, da bi mi bilo z enim petletnikom in enim dojenčkom pri 38 letih še bolj naporno, zato sva tudi midva načrtovala majhno razliko, tako bomo imeli 20 mesecev med prvim in drugim.

Vsi se zavedamo, da bo prve čase težko, a jaz se zavedam tudi tega, da sem se pred 5 leti počutila dosti bolj živahna in polna energije zato lahko rečem, da vem, kaj pomeni, da se ženska "stara". In neka stara tečna mama pa res nočem bit. Nobena pa si verjetno ne obeta Indije Koromandije. Če bi prvega otroka rodila pri 25. letih, bi zdaj morda razmišljala drugače.
Fizično pa, ja, če imaš pri teh naših letih enega za drugim....ja, določenih stvari se rešiš. Verjetno tvoja znanka misli na to.

_____________________________

11. 7. 2006, od 4:10 nam dobro družbo dela fantek Liam.

21. 2. 2008, ob 15:08 smo dobili punčko, ime ji je Daša.

7.7.2009, Milano...Bono&Co.

jaz sem prvega rodila 1 mesec pred svojim 23 rojstnim dnem. pa bo za naslednjih nekaj let kar dovolj samo eden otrok. naslednji pa čez pet, šest let..............

Ojla.

Pa bom še jaz kaj napisala. Sama sem prvič noseča. Komaj čakam november. Čeprav nosečnost ni najbolj rožnata, pa kaj čmo. Si želim dveh otrok. Ne bi rada imela prevelike razlike (2-3 leti). Zakaj.  Moja srednja sestra ima razlike malo manj kot 7 let in moram reč - katastrofa. No, saj včasih sta prav posrečena. Ampak kot je ena že omenila. Ko je ta prvi že skoraj samostojen, ko lahko zopet  mal uživaš, se ti pa potem vzadaj že drugi mota pod nogami. Se tavlkemu tamala zdi otročja in tečna ter nadležna. Včasih se jima celo uspe za igrat, vendar ne za dolgo. Samo drenje. Sama pravi, da če bi še enkrat šla čez to, se ne bi več odločala za takšno razliko. Sicer pa me vprašajte raje čez par let. Zdaj tako je men lahko govort, ko še nimam nilč. Želje so pač takšne.
Tudi samai zhajam iz dužine,kjer smo meli kar hotela z mano igrat, sem bila tečna, ker one niso mogle kaj počet,... Čeprav se je to v času moje puertete pa izkazalo za dobro. Sploh s srednjo sestro sva sedaj zelo povezani. Boljše prijateljice ni. Ampak to prinese čas, ko vsak dozori. Toliko od mene.

_____________________________

Moji princeski: 23.11.2007 Taja
23.6.2010 Ajda

Vedno sem govorila, da bom ostala pri enem. No pa se je zgodilo, da sem ponovno zanosila. Na začetku je bila panika, groza, nepredstavljiva situacija... Potem pa je moj čisto lepo rekel, ja jaz bi pa imel še enga dojenčka.. naj povem da bo prvi kmalu 9 let star, tako da gre za precejšnjo razliko. No jaz se nekako nisem mogla odločiti, mojadva sta bila že oba za jaz pa sem še vedno omahovala, predvsem zaradi hormonskih tablet, ki sem jih jedla v času zanositve in še mesec po tem. No pa je ginekolog rekel, da ne vplivajo prav nič . Tako sem se tudi jaz, kljub številnim razlogom proti odločila ZA. Ni mi žal, vsak dan bolj se veselimo novega člana in odštevamo dneve, še najbolj učakan pa je moj sinko.
Tako da mislim, da iz začetnih strahov in oklevanj pride le še samo veselje in pričakovanje...

Čestitke da boš postala mamica! Jaz sem tut komaj čakala rojstvo moje hčerke(samo oktober_ne november)! No jaz sem prvo nosečnost zelo lepo doživlajla(jo imam v najlepšem spominu)!Upam,da bo tudi pri tebi tako!Kako bo pa z drugo? !Veliko nas je ki imamo želje po še več otrokih in prav je tako!Ampak zaj ko veš kako je in kaj te čaka je seveda razmišljanje drugačno kot na začetku(ene je strah,eni so pripravljeni,...)lepo,da delite svoje razmišljanje še z nami!!!

_____________________________

Bodi to kar si in ne to kaj si želijo drugi!!!

No jaz imam nick ravno zaradi tega,ker sem mamica in imam 22 let!
Seveda nisem s tem ko sem odpisala Neli nič slabega mislila,da me nebo kdo narobe razumel!Nasprotno(občodujem jo),da ima otroka starega 7 mesecev in sta načrtno naredila še drugega)! Jaz osebno tega nebi "sfolgala"!
Je pa res,da leta igrajo tudi vlogo_seveda!Ravno danes je bila pri meni znanka,ki ima 3 otroke(17,15,12 let)_ona je pa stara 38 let!In še kar ima voljo za še enega _samo se njen mož ne strinja! Moja teta ima recimo 4 hčerke in 4 otroke v rejništvu! Opasne so ene_nimaš kaj!

_____________________________

Bodi to kar si in ne to kaj si želijo drugi!!!