Mi imamo majhno razliko med obema otrokoma (21 mesecev). Pri prvem sem imela vse pod kontrolo - kdaj se bo začel obračati, kdaj bo jedel določeno hrano,.... V glavnem... -vse naštudirano. Zdaj pa se mi zgodi, da sploh ne vem, če je že čas za nekatere stvari, velikokrat mora počakat, ker 1. otrok zahteva svoje....Imam občutek, da je včasih prikrajšan za pozornost, čeprav tega nočem , a mi ne znese .
Kakšne so vaše izkušnje? So 2. otroci bolj vzdržljivi ali čutijo pomanjkanje pozornosti?
Hvala.

< Sporočilo je popravil Flavia RR -- 4.10.2012 9:08:03 >

Pri nas je tako, da ima največ pozornosti tavečja (imamo 20 mesecev razlike), zato se probam čim več posvečat ravno tamali. Po moje drugi otrok tega ne občuti ravno, ker se je pač rodil že v to situacijo, kjer je pač tavečji "glavni" in je navajen, da se pozornost mora delit. Zna pa bit da prvega prizadane, da ni vsa pozornost več na njem. Hočem povedat, da malemu ni hudega, zna bit večjemu bolj hudo okol tega.

malibauc,
to ni majhna razlika med otrokoma

kontrole boš imela v naslednjih mesecih vedno manj ... včasih si je dobro kakšne zadeve zapisati, pofotografirati, ker kasneje se določeni spomini lahko pomešajo - če seveda uspeš


otroci pa so zelo vzdržljiva in prilagodljiva bitja, tako prvo-, drugo- kot vsi nadaljni -rojenci, ne se bat, ti se verjetno veliko bolj sekiraš kot tvoja otroka

kako se bodo zadeve odvijale, pa je odvisno tako od tebe kot mame in tvojega sprejemanja stanja, kot tudi od vsakega od otrok - karakter, potrebe ...
seveda pa ne pozabit vključevat očeta - lahko zelo pomaga tako pri zadovoljevanju pozornosti otrok kot pri pomoči nasploh


dvoletniki znajo že kar lepo pomagati, npr. poberejo igrače, prinesejo plenice, dojenčku pojejo ali z njim preglejujejo knjigice, povedo mamici, kdaj je pokakan ali pa samo cartljajo dojenčka, ko je mama zasedena z drugimi opravili ... - tako sta oba otroka vključena in se krepi vez med njima

Ah to je čisto normalno. Jaz sem se pred rojstvom 2.hčerke ful obremenjevala s tem, da se moram taprvi veliko posvečat, da ne bo prikrajšana... Pri nas je razlike 26m in moram rečt, da je tavečja lepo sprejela sestrico in celo razumela je že, da tamala včasih rabi prednost pred njo. Vključevala sem jo v vse, kar sem delala s tamala in se počutila fajn, da pomaga. Pogosto je katera morala počakat, da vse naredim preden se ji posvetim ampak to je po moje sam dobro, šola za življenje. Da ugotovijo, da vedno ne morejo biti prvi in se naučijo strpnosti in prilagajanja. Seveda je bilo včasih veliko joka ampak čez sebe pa nisem mogla. So bile situacije, ko je ena morala počakat.

Moje izkušnje so tudi take, da mi dostikrat ne znese . Sploh vse, kar bi rada - toliko mi ni še nikoli v življenju zneslo . Imam 3, prvi dve sta 17 mesecev narazen, med zadnjima dvema je 3 leta razlike (in je ful lažje, ja:).

Ampak da te potolažim: drugi (in tretji in četrti itd...) otrok dobi vseeno veliko pozornosti - ker ne dobi samo tvoje, ampak še od starejše sestre/brata. In to ni zanemarljivo. Vidim pri malem zdaj, ko sta punci včasih v vrtcu - prvi dan prvi 2 uri mu je še fajn, da se mam čas samo z njim bavit, potem ju pa že kar pogreša. Je ves navdušen, ko greva ponju:).

Pa drugi otroci smo itak od rojstva tega navajeni in si ne znamo niti predstavljat, kako bi bilo, če bi imela starša čas samo za nas... PO moje dolgčas - brez moje sestre - ne, hvala .

Fino je, če ti rata, da si vsak dan vzameš malo časa, recimo pol ure, za vsakega otroka posebej, ni pa to vedno izvedljivo. Če ne gre, je pa včasih tudi 10 minut popolne predanosti dovolj. Včasih pač ne znese. Kadar hočeš vse, si navadno zmatran ko pes na koncu in če to predolgo delaš, zboliš, tako da ne met slabe vesti, kadar ti ne znese. Nobeni ne. Mislim od resničnih oseb, virtualno obstajajo super mame , v reali pa vse lovimo ovinke.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

No, jaz imam 5 otrok, najstarejši je star 7 let. Nikakor nimam slabe vesti, ker se ne posvečam dojenčku popolnoma . Kot je ena prej napisala, najmlajši dobi pozornost tudi od drugih otrok, ne samo od mene. Kar naprej ga eden stiska (no, včasih je kdo tudi premalo nežen, a načeloma ta,alemu kar paše). Mogoče imam prej težave, ker nimam toliko časa za starejše otroke - sploh za šolarje. Kar težko prideta na vrsto. Ponavadi pride mož domov in potem šele lahko kaj naredimo za šolo.
V glavnem kar pazim, da vsak od otrok dobi mojo pozornost. Če nakoga pozabim, ta hitro vzbudi mojo pozornost z raznimi lumparijami, če ne gre drugače

_____________________________

Ponosna mamica petih fantkov :)