Najbrž vsaka mama začuti dvom, če bo zmogla še z enim otrokom, četudi ga namenoma spočne. Vsaj pri meni je bilo tako. Želela sem si vse tri, hotela bi jih še več, pa vendar sem vsakokrat, ko sem izvedela, da v meni raste novo življenje začutila nekakšno žalost in predvsem skrb, da se bo moje življenje spremenilo in da ne vem, če bom temu kos - če bom kos še enemu otroku, ki te zahteva celega. To je čisto normalno. Samo ta občutek se je potem z dneva v dan zmanjševal in se umikal vedno večjemu občutku veselja in zadovoljstva ter radovednosti, kako bo videti ta moj otrok.
In vsakokrat mi je bilo lažje, verjemi. Ker imaš z vsakim otrokom več izkušenj in več ljubezni. Ta se kar množi, več otrok imaš, več je te ljubezni na vse družinske člane. In potem, na koncu nosečnosti, sem kar žarela od sreče in pričakovanja kljub bolečinam in strahu pred porodom. Že med nosečnostjo pa sem delala vse, kar je umirjalo in sproščalo mene in s tem mojega otročička v meni: poslušala sem umirjeno glasbo, se gibala na svežem zraku, brala knjige, ki so me navdajale z veseljem, se ukvarjala in veliko igrala z otroci, ki so bili že na svetu in jih, pa tudi partnerja, stalno vabila k poslušanju tebuščka, da so bili tudi oni del moje nosečnosti. Skupaj smo gledali knjigo Rojstvo, v kateri so slikce različno velikega ploda vse do rojstva. In potem smo razpredali - zdaj je že toliko velik itd. Pa seveda so šli z mano na ultrazvok in po ekranu gledali našega novega člana. Skupaj smo pripravili zanj omaro in oblačilca, tako da smo ga vsi skupaj željno pričakovali. In ker je bila vsa družina del tega, ni bilo občutiti nobenega ljubosumja in sta sestrici z veseljem sprejeli najmlajšo in jo radi božali in lupčkali.
Ja, bilo je lepo .... oh, bi imela še kar enega ....
_____________________________
Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.
