Pozdrav!

Zanima me mnenje vseh, ki imate samo enega otroka - se vam zdi da je prikrajšan, ker nima bratcev in sestric? 

Hvala!

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

No, meni pa se to kar ti naštevaš sploh ne zdi pozitivno.
Je pa res, da imam jaz dva otroka in vidim kako veliko je starejši pridobil odkar ima mlajšega sorojenca.
Bolj se zaveda, da ni edini na svetu, da se ne vrti vse okrog njega, da mami in oči ne moreta biti vedno samo njemu na razpolago, ker če zdaj pomislim za nazaj, se je dokler je bil edini vse preveč vrtelo samo okrog njega.  Otrok se mora naučiti, da je treba kdaj tudi počakati in tudi prilagajanje drugim ni slaba stvar.

Midva z bratom imava odličen odnos. Pri 18ih sta umrla oba starša in vedno znova sem hvaležna, da imam brata, ker bi drugače bila sama na svetu.

Pri večjem številu sorojencev pa ni edina prednost to, da jim ni dolgčas, lepo te prosim. 

Jaz imam podobne izkušnje lastne kot UmpaLumpa, zato si tudi jaz želim samo enega otroka. Na mojo srečo je moj mož, ki je sam edinec enakega mnenja. In ja, jaz sem imela konkretne frustracije okrog tega, da imajo mlajšega brata rajši kot mene in sem se jih znebila dokončno šele ko sem šla na faks. Od takrat naprej se z bratom koliko toliko razumeva, ampak nisva si pa posebej blizu, še danes ne, pa sva oba odrasla. Tako da, jaz ne vidim nobene prednosti brata ali sestre oziroma nobene pomanjkljivosti če je otrok edinec, pa tako kot je napisala, na dopust lahko vzameš tudi najboljšega prijatelja/prijateljico, ki si jo/ga otrok sam izbere, ne pa nekoga, ki je "vsiljen" zato ker je pač njegov brat oziroma sestra. 

Jaz imam sicer dva otroka, ampak sem pa sama edinka in moram reči, da nisem bila za nič prikrajšana zaradi tega. Materialno je bilo vse moje (nikoli mi ničesar ni bilo potrebno deliti), čas, ki ga je imela družina, ga je posvečala samo meni, enako velja za sorodnike in prijatelje. Ko sem ostala brez staršev, pa se nisem niti pod razno počutila sama na svetu. Imam toliko prijateljic in prijateljev, da mi z lahkoto nadomestijo "manjkajoče" družinske člane. Ne dobesedno, seveda, ampak toliko pa zagotovo, da ne morem reči, da sem sama. Ima pa moj mož še mlajšo sestro in ko ju gledam skupaj na trenutke, sem še bolj vesela, da sem edinka. Kar naprej si je treba nekaj pomagati (pa ne zato, ker bi res hotel, ampak zato, ker se za družino "tako pač spodobi"), pa ob živih in zdravih starših že teče boj za dediščino, katere morda sploh ne bo, pa neprestano medsebojno tekmovanje (ko sva midva povedala, kam greva poleti za 10 dni na dopust, so nasprotniki takoj izbrali še dražjo destinacijo).
 
Prijatelje si lahko izbiramo, družinskih članov pa ne. Jaz vztrajam pri tem.

jaz bi rekla, da edinci SO prikrajsani za brate in sestre. sorojenci pa SO prikrajsani za 100% pozornost starsev.tko da....vse je za nekaj dobro in vse je za nekaj slabo...

Midva z bratom sva 4 leta razlike. Ko sem bila majhna, mi je šel grozno na živce. Zdaj se odlično razumeva, čeprav se ne vidiva več veliko. Tako da po moje je fajn imeti sorojence. Čeprav za najino pupo še ne veva čisto dobro, če bo imela kakega bratca ali sestrico. Mogoče je celo, da bo res edinka...tako da...vsak po svoje.

_____________________________

I'm back and I'm bad.

jaz imam brata pa se nikoli nisva super razumela, zdaj ko sva odrasla in živiva vsak po svoje verjetno bolje kot prej. nikoli kaj preveč skupaj igrala... vedno sem imela svojo družbo svojih vrstnikov (pa sva samo 2 leti narazen), ker sva karakterno tako različna, da pač nimava nič skupnega... tako da bi težko rekla, da sem imela ful od brata v mladosti.
moj otrok ima še polsestro, s katero se odlično razumeta, ker sta vsak na svojem koncu in se vidita pač 2x na teden. tko da ima družbo, ampak ne skoz in se mi zdi to čist ok.
se mi zdi super, če se odločiš imet več otrok, predvsem ker je za otroke fajn, da imajo družbo drugih otrok (starš ne more nadomestit tega po mojem mnenju), ampak lahko sta si pa tako različna, da je non stop kaos v hiši. kot je karensa rekla drži kot pribito: prijatelje si izbereš, sorodnikov pa ne! jaz se nikakor ne morem prisiliti, da bi bila z mojim bratom najboljša prijatelja, ker pač karakterno ne greva skup in če ne bi bil moj sorodnik, ne bi šla nikol v svojem življenju niti na kavo z njim, pa vem, da se sliši grozno, ampak tako je

_____________________________

www.pravni-nasvet.si

Se podpišem. Ne moreš posplošit. Mislim, da edinci niso neki prikrajšani, jaz se ne bi za 2. nikoli odločila zaradi prvega otroka ampak sem se zaradi sebe. So prednosti in slabosti biti edinec in so prednosti in slabosti imeti brate/sestre. Moje mnenje.




_____________________________

Svet je poln lepote, ko je srce polno ljubezni.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Moj najboljši prijatelj je moj brat in jaz sem njegov najboljši prijatelj. Večina stvari v življenju doživljava skupaj- nikoli ni bilo nikakršnega tekmovanja med nama, prepir traja samo kakšno minuto uglavnem življenja, da se vsaj enkrat na dan vsaj ne slišiva  si ne predstavljam.
Jaz imam edinca in tako bo verjetno tudi ostalo, ker enastvno nisem preveč materinski tip in se mi zdi, da včasih naredim več škode kot koristi ko vzgajam svojega sina.
Kar se pa njega tiče bi mu pa želela, da ima nekoga takega kot imam jaz svojega brata ampak ima srečo, da ima svojega prijatelja, ki je tudi edinček in sta že nekaj let kot brata.
Je pa res, da nikoli nisem imela prijatelja, ki bi mu zaupala, ker sem vedno imela njega in je on bil moj najboljši prijatelj in tako je tudi z njim- enostavno nisva potrebovala nikogar, ker sva imela drug drugega.

seveda. v tem smislu, da pač nima bratca ali sestrice

moj je imel eno krizno obdobje, ki pa se je zdajle malo umirilo.



_____________________________

...vox populi...

Moja sestra je moja najboljša prijateljica. Imam še dva mlajša brata, s katerima smo imeli kar velik fajtov, pa se sedaj super razumemo. Sicer se ne vidimo pogosto. S sestro se pa slišiva skoraj vsak dan. Za praznike pa obvezno skupaj.

Jaz osebno sem vesela, da jih imam. Tudi zato sem si želela več kot enega otroka. Sedaj imamo dva, mogoče v prihodnosti še kakšen.


_____________________________

Jaz mislim, da tu ni nekega pravila. Veliko je odvisno od samih karakterjev otrok in seveda od vzgoje in zgleda staršev.Jaz sem odraščala s 6 let mlajšim bratom, s katerim sva imela ravno toliko prepirov kot prijateljskih, oziroma lepih bratskih trenutkov. Danes sva oba odrasla in imava lep, prijateljski odnos. Imam pa jaz 13 letno pubertetnico doma, ki komaj čaka, da razglasimo nosečniško stanje in, da dobi še eno sestrico ali bratca. V tem primeru bomo imeli  zaradi tolikšne razlike v letih doma dva edinca.

Sama si lepo odgovorila, zakaj lahko edinec misli, da je edini na svetu. Starši so tisti, ki mu dajo vedeti, da je kao edini in ga razvajajo in podobno do onemoglosti in starši so tisti, ki naj bi ga naučili, da je treba za kakšno stvar tudi počakat in da se je treba prilagajat drugim. Če tega ne naučiš prvega otroka, ga tudi mlajši sorojenec ne bo ion tudi ti ga kasneje ne boš. Jaz sicer imam brata, ki pa je 11 let starejši od mene. Da nisem razvajena in podobno, kar si navajala zgoraj, gre zasluga izključno mojim staršem, ki bi z mano ravnali enako tudi če ne bi imela starejšega brata.

Meni osebno se bolj zdijo prikrajšani tisti otroci, ki dobijo sorojenca zelo zgodaj, kjer je razlika manj kot 2 leti.  

Jaz imam 4 sestre in brata-enostavno si ne znam predstavljati življenja brez njih-med mano in nastarejšo sestro je 8 let razlike, med mani in najmlajšim bratom pa 12 let! Kaj naj rečem, nikoli se nismo pretirano kregali, vedno smo si vse delili, pomagali učiti en drugim, se smejali in jokali skupaj..sedaj ko smo starejši pa se sploh zastopimo, smo najboljši prijatelji, si zaupamo, kadar kdo kaj potrebuje točno vemo da se lahko obrnemo na en drugega! Enostavno če bi bila edinka bi bila prikrajšana za vse to kar si niti podrazno ne želim! moja družina mi ogromno pomeni!

Sama imam 3 otroke, med prvim in drugo je slabe 2 leti razlike med drugo in tretjim pa 3 leta...tavelka dva se super razumeta, sta zaveznika, ne rečem tu in tam imamo tudi fajte, ampak glede na leta je to normalno(3 in 5)...tamali pa je itak šele 1 mesec star, ampak ga oba obožujeta, mi pomagata previjat, data mu dudo, ga božata in lupčkata! To da pa ni vse podrejeno le enemu otroku pa jaz vidim le plus...življenje je takšno da je treba včasih malo počakat da dobiš, ne moreš pač imeti vsega, treba je deliti in se prilagajatio drugim...to slej ali prej doleti vsakega...edinčka ali pa tistega ki ima sorojence...

Se bom kar strinjala s tem.

Sama sem edinka in daleč od tega, da bi bila razvajena. Sem v bistvu zelo strogo vzgojena, vcepljene so mi bile prave vrednote, Svojo prvo težko pričakovano barbiko sem dobila pri nekje 12 letih, svoje gorsko kolo sem čakala 7 let in tako naprej, medtem ko so imele sošolke in sošolci, ki niso bili edinci, mnogo več igrač, celo denarja za sladkarije in cocacolo. Pa ni razlog v slaben standardu naše družine. Do 19. leta sem morala biti ob 22h doma, čeprav sem nekajkrat prišla zgodaj zjutraj. Od končane osnovne šole pa do končane gimnazije sem morala delati kar precejšen del počitnic v podjetju, kjer je zaposlen moj oči. Toliko o razvajenosti. In daleč od tega, da bi bila kot osebnost egocentrična, egoistična, narcisoidna in mislila, da sem središče sveta. Nisem pa pogrešala bratca ali sestrice, ker jih pač ni bilo. In se tudi ne počutim prikrajšano. Moji starši so imeli pač razlog, da sem edinka, o katerem nikoli nisem premišljevala, ali je tehten ali ne, pravičen ali nepravičen, utemeljen ali neutemeljen.
So edinci, ki so razvajeni, srečni ali pa trpinčeni, in so družine z večimi otroki, ki so prav tako razvajeni, srečni ali pa prav tako trpinčeni.


_____________________________

Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci. (Dante Alighieri)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz imam 4 leta mlajšega brata in si sploh ne znam predstavljati življenja brez njega. Pa se niti ne slišima in vidima velikokrat ampak ko ga rabim je preprosto tam in se lahko zanesem nanj, on pa name.

Sama imam 3 otroke, nimam jih glih za to da bi Aleksu naredila uslugo, da bo imel družbo. Imam jih zato ker sem pač to jaz in se tako čutim. Res je, da starejši ZELO poegne mlajšega za sabo, ga nauči od vragolij do plezanja, skakanja, umivanja zob,............................ skratka mu je zgled, mlajši pa starejšega nauči da je treba zakaj tudi počakati. Ampak drugače počakat kot edinca ko mu rečeš počakaj in se tisti trenutek že posvečaš temu kar želi. Ko imaš več otrok hkrat mora kateri počakat da mlajšega previješ do konca, da starejšemu obrišeš ritko, ...........

medtem ko govorite o kvaliteti časa in imeti rad 1,2,3 otroke - ko jih imaš več imaš 3 srca in ne srce razdeljeno na 3 dele, čas si razporediš tako, da se vsakemu posebej posvetiš. Moj si je danes vzel dopust da je šel z najstarejšim smučat - tako sta bila sama in sta tako preživljala skupaj čas, v nedeljo smo bili pa vsi skupaj, me smo se sankale ona dva smučala (skupaj smo bili na progi) in smo skupaj delali to kar je nam najbolj fino.
Mene so že vprašali katerega otroka imam najraje - vse tri

pa še en primer iz vikenda: zjutraj se zbudimo se najmeo in gremo ven, po kosilu punci zaspita, aleks ta čas izkoristi za to, da je sam z nama ampak po dobri uri že sprašuje kak dolgo bosta še spali, kdaj se bosta zbudili, da se bodo lahko skupaj igrali (jih ima pa pod komando to pa ja - tu pa se ne da )

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Oba z možem sva edinca.
Najina hčerka je zaradi tega prikrajšana - nima ne tete, ne strica in nikoli ne bo imela ne bratranca, ne sestrične...
Zato zagotovo ne bo edinka, da bo imela vsaj bratca in sestrico.
Mislim, da sva tudi midva z možem prikrajšana, ker sva edinca. Pripadnost, ki jo nekdo čuti do svoje družine je velik problem, ko npr. umrejo starši. Edinci so takrat res edini, sami. Lahko imajo še tako popolnega partnerja in prijatelje- samo brat ali sestra lahko v tistem trenutku rečeta, da razumeta kako je in pomagata eden drugemu skozi bolečino (in ostale tegobe življenja).
Ja, menim, da so edinci prikrajšani za marsikaj lepega!