Danes je natanko eno leto, od tiste hude hude nesreče, ko sem skoraj izgubila očeta.
Zato sem danes tako srečna.....

Ko sem prebirala vse moje poste in vaše odgovore od takrat, mi je kar toplo pri srcu. koliko ste mi stale ob strani, me bodrile in koliko ste mi dejansko pomagale.
Hvala vam!

Danes, eno leto kasneje.....
- se mu posreči, da izgovori že dve besedi skupaj, npr. "ne vem"
- se sam obleče, umije, zagreje hrano v mikrovalovni, pa kadit je začel
- 1x na teden gresta z mamo k logopedinji in 2x na teden ga rešilec pelje v Sočo
- z vrtno že kaj pokosi ( včasih pač tam, kjer je že pokošeno, pa pozabi, ampak kljub temu je izredno lepo gledati, kako je v takih trenutkih zadovoljen sam s sabo)

Po dveh mesecih intenzivne v Avstriji in Mb in po treh mesecih Soče, pa po tolikih mesecih rehabilitacij in terapij, se vse te zadeve, ki se morda zdijo male, nam zdijo kot ogromen napredek.
in rada ga imam in zdaj grem tja. In sem srečna...

< Sporočilo je popravil mamamajča -- 1.8.2010 8:31:53 >

Ne vem,kaksna nesreca je bila...Sem pa vesela zate,za tvojega oceta in vse bliznje 

radi se imejte se naprej

Tako lepo si napisala, da mi gre kar na jok. Bravo za tvojega očeta. 

Bravo za celo družino . Si ne znam niti predstavljat kako močan moreš bit, da greš čez vse to.

Želim vam veliko moči, poguma in ljubezni. In čimlažjo in uspešno pot naprej. 

_____________________________

Nihče vam ne more dati več, kot vam jaz lahko obljubim.

Hvala!

No to se je zgodilo:
http://www.ringaraja.net/forum/tm.asp?m=4721724&mpage=1

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Vsaka bolezen, nesreča potrebuje veliko časa, predvsem pa volje.

Mojega atija je pred 5leti možganska kap. Bilo ga je zelo hudo gledati nemočnega v bolnici. Vendar je dedec in pol. Kljub vsem zdravstvenim težavam (sladkorna in še kup drugih), je bil vedno zelo aktiven, poln volje in elana.
Tako je tudi po kapi, zelo hitro pričel z vajami za moč (leva stran mu je otopela) in z vso voljo se je pobral. Edini spomin je malce povešena leva ustnica. Dela pa čisto vse, kar treba in kar ne. Najrajši pa preživlja čas z vnučki. Občudujem ga.

Poznam pa tudi strica, ki je imel veliko let parkinsonovo bolezen in ga je bilo prav težko gledati (slab govor, tresenje, včasih ga je tako metalo, da nisi vedel kaj narediti). Potem so mu v telo vstavili čip, ki naj bi umirjal izpade). Sedaj počne skoraj vse. In pravo veselje ga je gledati.

Nikoli ne smemo obupati in osebi, ki je doživela nesrečo, bolezen moramo stati ob strani. Tako črpajo moč in s tem dosegajo napredek.

Mamamajča, ostanite močni in stojte si ob strani.


_____________________________

Val - 16.10.2006
Neva - 27.3.2013

Res si lepo napisala in sem srečna zate in za tvojega očeta.
Ko bi jaz mojega imela ob sebi.Moj je pokojni že 12 let ampak meni se še vedno zdi kot da je bilo to včeraj.Je bil moj najboljši prijatelj in vedno mi je stal ob strani.Pomoje bi bil zelo srečen dedek ko bi videl svoji dve prelepi vnukinji.Ampak življenje je pač tako.
In zato sem toliko bolj srečna zate!

res si lepo napisala .....vesela sem za vas-za tvoje ga očeta

Se spomnim tvoje zgodbe, zato sem toliko bolj vesela za vas vse .

_____________________________

ROŽICA

_____________________________

*** Vse kar počneš, počni z ljubeznijo ***

Bravo, samo tako naprej .

Hvala punce, pravkar sem se vrnila- sva z malim ostala cel teden na počitnicah pri mojih in je bilo fino