punčka se je rodila mislim da dva meseca prezgodaj. Zaradi zapletov in krvavitve v hrbtenjači so mislili, da ne bo preživela. Pa je, toda so rekli da nikoli ne bo hodila. Pri 18 mesecih je punčka hodila oziroma se vlekla z rokami. Nog ni čutila. Njena starša sta hodila od specialista do specialista pa so jima vsi rekli, da nikoli ne bo hodila naj odnehata. Pa nista. Naletela sta na specialista, ki je le zaradi njune vztrajnosti pregledal punčko. Ugotovil je, da punčka hrbtenjačo ima normalno, le povezave med le to in možgani ni.
Baje pa je pri otrocih tako, da bolj kot se gibljejo, ponavljajo gibe hoje, poganjanja kolesa, bolj se krepi povezava možgani-hrbtenjača.
Svetoval je, da poskušajo delati z njo vsak dan čim več ponavljajočih se gibov. S tem naj bi se krepila povezava možgani-hrbtenjača. Vendar brez garantiranja uspeha.
Starša sta jo posadila na kolo in ji premikala noge. Jo vpela v neko oporo in ji premikala noge kot pri hoji. Dan na dan, uro za uro, leta in leta.
Nekega večera sta se z mamico pogovarjali, ko je pomigala s prsti na nogah. Staršema je to vlilo dodatno voljo.
Vaje so sledile vajam.
Punčka je sedaj stara 5 let in že hodi sama ampak z opornicami.
Njen oče pravi, da ko ji bodo sneli opornice in bo povsem sama hodila, naj kar pokličejo rešilca, ker bo njega kap.
Hotela sem povedati to, da občudujem take ljudi. Cele dneve, leta in leta vztrajnosti staršev. To lahko vzpodbudi le ljubezen do otroka.
Res, brez besed sem, leta in leta vaj brez da bi vedela, da ima smisel, da bo pomagalo.
Jaz sem kar jokala, ko sem jo videla, kako hodi.
Vem, da je to redek primer toda obstaja in največ pomenijo volja, upanje in ljubezen.
