Oče vedno, ko je kaj narobe grozi, da bo odšel. To me zelo boli. Kako naj se odzovemo na njegove grožnje?

na strežaj odprite vrata, pa boste videli, če ma res jajca...

po moje so ga same lape...

_____________________________

...vox populi...

Čim prej naj gre - bednik.

Se strinjam.

In ker ve, da vas to boli in prizadane ter, da se ga na nek način bojite, to s pridom izkorišča.


_____________________________

"Fake it until you make it."
Sweet Like Chocolate

In kaj točno ga zadržuje?

Tako je. Pes, ki laja, ne grize...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Pa naj gre, če ima jajca... Grozi v prazno, ker ve, da se boste ustrašili 

Ni kriv alkohol. Zdravljen alkoholik je.

Če mu rečeš, naj gre....kakšna bo njegova reakcija, kaj misliš?

Zdravljen, a ne ozdravljen!
Kako reagirat? Vprašajte ga, če misli, da ne boste preživeli brez njega ali on ne bo preživel brez vas. Glede na to, da je "bivši" alkoholik, verjetno že do zdaj niste imeli veliko koristi od njega. Ali pač?

Deseto leto je že zdravljen. Drugače je dober oče in mož. Skrbi me zanj.

Ob katerih situacijah pa začne grozit z odhodom? Zakaj sem rekla, da še ni ozdravljen-ker ima očitno še vedno v glavi, da so drugi krivi za njegovo nesrečo. Drugače ne bi izsiljeval in iskal pozornost. (op. moj fotr je isto alkoholik, tko da imam izkušnje s takimi)
Res najbolje, da narediš tako kot smo ti že vse svetovale. Ko začne tečnarit, odpreš vrata in rečeš naj gre, če si res upa. Naj enkrat prevzame odgovornost nase, ne pa da boste vi krivi, da je šel. Vam hoče naprtit krivdo za vse kar se njemu dogaja. Tega pa ne smeš dovolit.

Večina moških je narejenih tako, da ob vsakih težavah, ki se jim zdijo večje, pomislijo na to, da bi se ali bojevali ali pa šli. Jasno je, da večine njih tega ne sporoča na glas, ampak so ali tiho, ali se umaknejo ali pa se jezijo na drug način. Ampak njihova naravna reakcija ni pogovor, kot pri ženskah, pogovarjanje in razlaganje jim gre na jetra, ne rešujejo oni tako ničesar, ampak je reakcija ali boj ali umik. In pod umik spada iti proč. Tvoj oče (saj govoriš o očetu, a ne), je pač med tistimi, ki pomislijo na umik. Zakaj pa se počuti tako dostikrat, pa ne vem. To veš pa ti. Nekaj je zihr narobe, da ni srečen. Zakaj pa ni srečen? Že prej ni bil srečen, če je iskal kemijsko srečo v alkotu, zdaj pa je očitno tolk, da zmore brez nje, ni pa tolk, da bi bil res srečen. Bolj kompleksno je to, kot takole od daleč zgleda. Lahko mu odpreš vrata, ampak kaj boš rešila s tem? Mogoče bo res šel, ali pa se boste še bolj skregali, ali pa se bo mulil še tedne dolgo, kaj pa vem, rešitev je v njegovi sreči, ki si jo mora najti sam. kako,  pa nimam pojma. Mogoče tudi s tem, da res gre in zaživi, kot bi rad.

Gina, tole si tako lepo napisala in končno eno lepo razmišljanje. Všeč mi je, ker si napisala svoje razmišljanje in globji pristop do tega. Bi rada videla tiste, ki govorijo kar naj gre, če bi one v dani situaciji storile prav to. Lahko je rečt, težje naredit.

  Meni to izgleda kot klic na pomoč, kadar pride do take situacije. Težko ti rečem, kako se odzovite, ker niti ni jasno, kako se odzivate sedaj. Ti bom dal primer ženske ( da res ne bo vedno samo moškega posploševanja, no .... govorimo o ljudeh ), ki je v situaciji, ki je ni obvladovala, vedno dobila grozen glavobol. Tako hud, da je morala vedno v trenutku ostati nekaj časa sama, v popolni temi, v popolni tišini, da je minilo. Ko je minilo, pa seveda nihče od prisotnih ni tvegal ponoviti tiste situacije ( ali je bil to kak neprijeten pogovor ali karkoli ), vse samo zato, da ne bi spet dobila glavobola .... to je bil njen beg, njen klic na pomoč. Dokler je družina reagirala tako, kot je, je zanjo neprijetne situacije vedno reševala tako. Prelomnica je bila, ko je doživela osebno tragedijo, po kateri ni šlo več drugače, kot da je obiskala psihiatra in šele po dolgotrajni terapiji začela spreminjati ta svoj vedenjski vzorec. Mimogrede, svetovano je bilo tudi to, da okolica reagira drugače - naj v zanjo "neprijetni situaciji, pogovoru", vztraja kljub potencialnemu umiku. Ker je namreč bistveno, da najprej uvidi, da to ne deluje več.
   No, ne trdim, da tvoj oče potrebuje zdravniško pomoč. Mogoče jo, mogoče jo ne. Če je zdravljen alkoholik, potem ima za sabo najmanj eno veliko življenjsko zmago, ki je ni lahko doseči ( to verjamem, da veš ). Če je zmogel premagati to, je najbrž sposoben preseči še marsikaj, verjetno tudi to, kar opisuješ ti.

In narobe je itak samo po njegovem mnenju. Predvidevam. Nikamor ne bo šel, samo tumba neko svojo pesem. Naš je isti.

Moj oče je pred leti imel podobne finte. Nobenega alkohola vmes, samo iskanje pozornosti in upanja da se bomo vsi pokesali za vse kar se je njemu dozdevalo da smo naredili narobe in obupnega poskušanja da bi vsi dol popadali od žalosti če gre in klečeplazli okoli njega naj ne odhaja, da ne moremo brez njega......No, saj je ob takih izpadih tudi ponavadi res šel skozi vrata in se vedno po par urah vrnil . Patetično do skrajnosti.
In s to finto bolano je vztrajal tako dolgo, dokler mu nisem jaz enkrat pribila da itak nima kam it, ker nima nikogar razen nas.
No, takrat je to bil njegov zadnji poskus odhoda .

Čustveno izsiljevanje. Naši starši ga dobro obvladajo, le kakšni bomo mi v njihovih letih ?!
Drugače pa bi mu jaz rekla, da mi bo sicer hudo, če gre, ampak da naj le gre, če misli, da je tako prav in da ga pri tem podpiraš. Ampak, mora pa vedet, da če res gre, mora stat za tem.. (Ali pa mu lahko namigneš, če mu ne bo zneslo, da se lahko vrne.)
V glavnem, preneha pa naj s tem govorjenjem !

_____________________________

ROŽICA

pokaži mu vrata, pa še odpri jih, da se na poti ven ne bo izgubu

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Karakter ozdravljenih alkoholikov je zelo zakompliciran. Po toliko letih hočejo, da je življenje po njihovo, kontrola nad ostalimi je več kot očitna. In predvsem so prevzetni. Mam jih enih 5 v širši familiji, tak da te po eni strani razumem kako se počutite. Jaz osebnose pač takim ljudem izogibam, ker se nimam kaj pogovarjat z njimi. Sem pač človek, ker ne prenesem tistega pametovanja in natolcevanja. Predvsem ena ženska v naši familiji misli, da je požrla vso pamet tega sveta, ker je pač ozdravljena od alkohola. Ker pa poznam celo zgodbo, je zame odplenkala. Ko so bili otroci majhni, je imela raje liter vina in viskija kot lastne otroke. Mimo njih se je vozila s kolesom, ko so bili premeščeni za nekaj časa k stricu.

Sicer pa nasvet Rije ni slab.