Punce, danes mi je tako hudo . Ponavadi se ne obremenjujem z dejstvom, da po naravni poti ne morem zanosit, skoz sem optimistična, skoz mam glavo go - pokonci, se preričujem, da bo vse ok....danes sem pa prvič v teh dveh letih, odkar se trudiva čisto na tleh.

SAj vem, da me bo minilo, vendar nekaj stvari mi skoz roji po glavi.

• Ugotovila sem, da moja tast in tašča mislita, da sem noseča in da zato hodiva z možem vsakih 14 dni na preglede. V resnici obiskujeva dr. reša in jim za to še nisva povedala. Hudo mi je, ker bosta razočarana
  
• Prijateljica me je včeraj naravnost vprašala, če nama je že kaj ratalo al nočva povedat    Mi ni verjela, ko sem rekla, da ni še nič.
  
• Vse se zadnji teden vrti okrog nosečk, povsod vozički in trebuščki, kar je sicer zelo lepo,ampak sem v takem elementu, da me vse to še bolj žalosti
  
• Mojega triletnika vsa žlahta srašuje, kdaj bo dobil sestrico ali bratca, tako da mi je to vprašanje včeraj zastavil še on. Me je vprašal, če imam dojenčka v trebuščku  Sicer je bil prisrčen in bi ga človek kar pojedel... a kaj, ko sem mu morala po pravici povedat.

Joj, Sayuri, veliko breme nosiš na sebi. Zakaj pa se ne razbremeniš in poveš tašči in tastu, da se hodita zdravit? To pa res ni nič takšnega. Včasih ne razumem, ker sem sama pač bolj odprt tip človeka, zakaj tiščimo določene probleme v sebi, ko pa je tako lažje ko jih damo na plano. Jaz mislim, da tašča in tast ne bi bila nič razočarana, če bi jima povedala. Najbrž itak že sumita samo ste kar vsi tiho...dejte se no pogovorit.

Tebi pa želim, da naj ti fortuna nakloni vse srečo, da bi čimprej ugledala , pa ni važno po kakšni poti. Drži se in nič ni narobe, da si kdaj na tleh in žalosta...prav vsak trenutek pa ne moremo špilat herojev. Drži se in držim pesti, da najdeš pot do boljše volje in počuja.

_____________________________

Mamica Anoushke (2002) in Akasha (2008)

Stunfek

Dobro, da imamo RR, kamor lahko izlijemo svojo žalost.
Mogoče bi najbolj odleglo, če bi se res lahko odkrito pogovorila oz. razložila tašči in tastu vajino težavo.

Drugače pa veš, da za vsakim dežjem posije sonce.
No, zdej bo še dva dni sneg, pol bo pa res sonce .

Drži se. Sej bo.

Tudi jaz se podpišem pod stunfek ker je res lepo napisala.

Sayuri, vem da ti ni lahko in popolnoma normalno je da si žalostna.
Vidva najbolje poznata tasta in taščo in vesta, če je dobro jima povedati kaj se v resnici dogaja. Midva sva povedala moji tašči, ker bi se drugače požrla od skrbi kaj se dogaja. Vidva pa sama vseta kako je najbolje.
Poskusi se neobremejevati z tem, da bosta ona dva razočarana, ker imaš sama dovolj skrbi, vem da ni lahko pa vseeno.
Okolica pa zna biti prav kruta, vem kako je. Samo ajz se zdaj ne putim sprovocirati in vsakemu zabrusim, da bo že pravi čas vse zvedel. Je pa težko.
Ti daj svoji žalosti in razočaranju prosto pot, ker je potem lažje.
Potem pa boš pozitivna kot si itak spet dvignila glavo pokonci.



_____________________________

Nisem vedela
koliko ljubezni imam v srcu,
dokler me ni nekdo poklical MAMA

Sayuri, ne sekiraj se. Je pa normalno, da pridejo takšni dnevi slej ko prej pri vsakomur in to je čisto človeško. Zjoči se, pogovori se s partnerjem in takoj ti bo lažje pri srcu, boš videla.
Potem pa le spregovorita s taščo in tastom o tem, saj sem iz tvojih besed razbrala, da jih imaš rada in ti je hudo, ker bosta razočarana. Pa ne bosta, veš. Vesela bosta, da sta to vajino skrivnost delila z njima. In bosta razumela. Tudi ti boš manj obremenjena, če boš nekomu povedala.

Seveda pa smo me tu vedno zato, da se nam lahko potožiš. Vedno ti bomo stale ob strani.

Me pa zanima, ker še nisem zasledila tvoje zgodbe, kako to, da ne moreta po naravni poti? Ali se je kaj zgodilo vmes ali kako sta dobila sinčka? Bom razumela, če nočeš govoriti o tem.

Ljudje res ne znaj(m)o izbirat besed. Se mi zdi, da je nosečnost dandanes postala "težavna" tema, pa so kljub temu nekateri še vedno sposobni vsak dan sprot (AMPAK VSAAAK DAAAN!!!) težit s tem, kdaj boste naročli,...a boste kej skočil..., a ne da bi ti meu bratca...?!
mislm...

Punce hvala za tolažbo. MA saj bo minilo, to itak sama vem...
Vem, da je odkrit pogovor najboljša rešitev in vem, da bo tako potrebno narediti, samo vseeno sem upala, da bom prej ugledala .

Blacky, dr. Reš mi je rekel, da je najin triletnik ČUDEŽ in da sva zanj lahko hvaležna. Res sva, saj sva se tud zanj trudila skoraj 2 leti. MAlce sva upala, da bo šlo tokrat tudi nekako čudežno skozi, pa so naju kar postavili na realna tla, da lahko zanosim v 10 letih ali pa tudi ne. Možnost je izjemno majhna.

Sicer pa drage moje....po vsej verjetnosti grem aprila kar samoplačniško na ICSI.
Hvala še enkrat vsem za lepe besede in za to, da me razumete.