Lepo lepo pozdravljene na ta deževen dan!
Sem se odločila napisati besedo ali dve za spodbudo vsem, ki ste še ali pa še boste v IVF postopku.
Pri meni se je začelo, ker nisem mogla zanositi. Potem so odkrili hudo endometriozo, sledili sta operacija in okrevanje. Na srečo se je moja ginekologinja pravilno odločila, da ni strokovnjak za težave s plodnostjo po endometriozi, zato me je poslala v Leonišče, kjer sem prišla k dr. Ribičevi. Jeseni je padla odločitev, da kaj drugega kot IVF ne ostane. Potem pa čakanje na konzilij, prvo menstro, ki je seveda prišla med prazniki, zato s terapijo ni bilo nič. Proti koncu januarja sem končno dobila terapijo (dolg postopek), en kup špikanja, ultrazvokov ... Ko je prišel čas za punkcijo, so ugotovili, da imam dva folikla, kar sicer ni najbolje, nekaj je pa. Na koncu se je izkazalo, da je bila celica samo ena. Sledilo je petdnevno čakanje do trasferja. Najbolj me je presenetilo to, da te sploh ne pokličejo, če kaj ni ok. Šele ko prideš tja, ti povedo, kaj in kako. Na srečo je naju čakala dobra novica, da se je osamljena celica oplodila in sledil je trasfer. 14 dni pozneje pa krvni test. In, ja, bil je pozitiven, kljub vsem tipičnim PMS težavam (boleče prsi, bolečine v jajčnikih ... ). :)
Vsem iz srca svetujem, da se čimmanj sekirajte, da je tudi ena celica dovolj za pozitiven izid in poskusite se čimmanj obremenjevati s kaj če, kdaj, kako, zakaj. Vse če-je zabrišite v koš!
Pa lep dan!
PS: Se zavedam, da je lahko pisati, ko maš enkrat potrditev, da pride pikica in da ste nekatere borke že dolgo, predolgo časa. Držim pesti, da se vsem čimprej uresničijo sanje!
