Naj najprej opišem dogodek.Mojega sina,star je 12 let,je dve leti starejši fant izsiljeval za denar.Po enem mesecu se mu je sin upru,zato je bil pretepen.Ker se je vse to dogajalo v in pred šolo smo najprej smo se najprej obrnili na učiteljico,ki nas je napotila na policijo in k zdravniku.Kriminalist je bil zelo korekten,prav tako tudi v bolnišnici.Moj sin je imel nočne more in morali smo mu zelo pomagati,da je malo pozabil na vse skupaj.
Sedaj smo dobili obvestilo,da je vse skupaj predano sodniku za prekrške in vem da bo mogel iti sin pričat na sodišče.Kako naj mu olajšam ko bo mogel vse skupaj podoživljati?

Jaz bi se posvetovala z zdravnikom. Mi nimamo strokovnega znanja, da bi ti lahko svetovali in bili pri tem prepričani, da tvojemu sinu pomagamo. Vsaj jaz si ne upam.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Tudi jaz mislim, da bi bilo dobro,da greste do kakšnega otroškega psihologa, da bo otroku malo lažje pri duši. Ubogi fant...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Vem,da nimate strokovnega znanja.Vsak nasvet pride prav.Vem pa,da se sama tudi verjetno preveč obremenjujem ,saj je mene to tudi zelo prizadelo,pred sinom pa tega nesmem pokazati.

Po moje se ne obremenjuješ preveč. To je resna travma za otroka. In jemlji to resno in naši nasveti bi mogoče stvar samo poslabšali. Moje skromno mnenje. Jaz bi ziher šla do zdravnika.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Aja, še to. Lahko si ponosna sama nase in na svojega sina. V tem, da ti je povedal, je pokazal, da mate dober in zaupljiv odnos. Čestitam.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

ANonimna, tvoja reakcija je čisto normalna in tako bi reagirala vsaka mama. Resnično mi je žal za tvojega fantka. Vem, da  ti je težko. Sem sedaj razmišljala, kako bi se jaz počutila. ENostavno grozno in nemočno, ker ne bi vedela, kako bi najbolje pomagala svojima sinovoma. In tega me je, če sem odkrita, v bodočnosti tudi strah in samo upam, da se jima to ne bo zgodilo.

Jaz bi najbrž res obisakla psihologa, da bi pomagal meni in sinu, da bi po najboljših močeh "prebrodila" to mučno zadevo.

Želim vama, da bi tvoj sine to čimprej "pozabil", če bo sploh kdaj lahko....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

enako.

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ne, ni mu treba. Dovolj je potrdilo psihologa, h kateremu je hodil (ali pa naj začne hoditi), da bi zaradi pričanja na sodišču ponovno podoživel travme dogodka in da se mu posledično lahko psihično stanje (ponovno) poslabša. Nenazadnje je govora o mladoletni osebi, ki pa je vse, kar je vedela, že povedala uradni osebi, policistu, torej je vse že v policijskem zapisniku. Le tega naj torej uporabijo za podlago oz. namesto sinovega pričanja.
Imaš pravico to zahtevati in sodišče je to dolžno upoštevati. In ne pozabite na odškodninsko tožbo - tako šole kakor tudi staršev drugega mladoletnika, za katerega so odgovorni.

Sem imela nekaj izkušenj s sodišči,tako kot pri vas so drugi podali ovadbo. Jaz sem šla nekje trikrat pričat sama,vabljena kar k sodniku,glavna obravnava je pa bila prava mora,ker sem morala vse dogodke podoživljat in o njih spregovorit pred ovadenim. Ni lahko govorit pred osebo,ki ti je nekaj storila,jaz nisem mogla niti govorit na trenutke,bila sem kot nema. Sem pa bila malo starejša kot vaš sin.
Kot vam je svetovala Tanikaa,je res najbolje,da greste do kakega psihologa,da se fant čustveno pripravi na glavno obravnavo. Lahko pa se zaupa in potolaži tudi pri vas in ga poskušajte vi pripravit na vse kar prihaja.
Veliko ljudi se raje zaupa popolnemu tujcu(psihologu),so pa tudi taki,ki imajo dosti raje pogovor z bližnjim.
Sami najbolje poznate svojega sina,pokažite mu čustva,da jih bo pokazal tudi sam.
Glede dogodka pa nimam besed .

Tudi sama sem bila mladoletna in so starši želeli preprećit,da bi šla pričat,pa ni šlo. Ne vem ,če se je kaj spremenilo do zdaj,ker takrat sem morala pričat. Je pa to 10 let nazaj.

Načeloma naj bi otrok "moral" pričati, če ke starejši od 8 let (starostna meja se je z 10 let znižala na 8 let v vseh uradnih zadevah), vendar s potrdilom psihologa, da pričanje lahko škoduje otroku, to potem ni potrebno. Nobeno sodišče ne sme delati v otrokovo škodo. V nasprotnem primeru lahko tožite sodišče oz. državo.

Lahko pošljete tudi pisni zagovor oz. obrazložitev dogodka, saj je verjetno on kot priča v postpku.

S psihologom ga pripravite na pričanje in mu dajte občutek da je v vsemu kar je naredil ravnal pravilno in da mu v vsakem primeru stojite ob strani in ste ponosni na njega.
Predvidevam pa, da tega fanta, ki ga je izsiljeval ,še vedno srečuje vsaj v šoli, torej mu mora biti mučno že vsak dan in ne samo pred sodnikom.