Naša Mia je stara 3 leta in je v vrtcu že od starosti 1 leta in pol. Nikoli, ampak res nikoli se ni drla z v vrtec. To kar se dogaja slab mesec je pa že zelo mučno. Vsako jutro ko jo pipeljem v vrtec se dere kot bi jo živo rezali. In tuli mama, mama, pa tiste velike krokodilje solze spušča. Danes sem še sama začela jokat .

Pa sem že čisto vse probala- na lep način, ji obljubit da če bo pridna ji bom kaj prinesla.... Tudi na trdno sem jo že postavila na tla in ji prepovedala ( besedno- danes) gledanje risank popoldne..... Sploh ne vem več kaj naj nardim. Mi je tako hudo.

Kakšen nasvet????

Pri nas imamo tudi vse sorte obdobja, vključno z jokom. Nikoli ne vem, kaj me čaka, ko jo pripeljem - ali bo jok, ali bo smeh  Pa vse mine, to ti zagotavljam. No, ko je bilo enkrat že res hudo, sem dovolila, da jo je vzgojiteljica "podkupila" in ji obljubila, da če ne bo zjutraj jokala, da dobi bonbonček. In je nehala

Lahko je več vzrokov za njen jok,moja srednja  je bila tudi problematična,ampak mi smo imeli težave jo spravit zjutraj v igralnico.Vsak dan posebej smo se tega bali.Veliko otrok ima tudi težave med počitnicami,ko so skupine združene in tudi vzgojiteljice se menjajo.Lahko pa je kaj neprijetnega doživela in jo je sedaj strah,poskusi na lep način ugotoviti,da ne bo še slabše.Malo se pozanimaj tudi pri drugih mamicah in boš mogoče kmalu prišla do pravega odgovora.

V času počitnic je to zelo pogost primer, in to ne le pri mlajših otrocih, ampak tudi pri starejših (5,6 let). Zavedati se moramo, da ima otrok rad red in dnevno rutino ne le doma ampak še posebej v vrtcu. V času počitnic pa se menja(mo) vzgojiteljice, po možnosti niso vsi otroci v svojih igralnicah, v skupini so otroci iz večih skupin,... Vse to so za otroka spremebe in nekaj, česar on ni vajen pri vsakodnevnem bivanju tekom šolskega leta. Sedaj bo potrebno malo potrpeti in gotovo se bo z novim šolskim letom vse uredilo, ko bo zopet vse kot prej in bo ritem in rutina v vrtcu enakaka kot prej.

Jaz srčno upam, da bo po koncu počitnic bolje. Na to da je vzrok v združevanju skupin sem pomislila tudi sama. Vendar je problem samo zjutraj. Čez dane je v vrtcu vse ok in je pridna in ko jo vprašam doma kako je bilo, vsa zadovoljna pove vse kar so delali in ni opaziti da bi bilo kaj narobe.
Očitno bomo morali skozi to fazo. Jutri jo bo moja mama peljala. Me prav zanima kako bo jutri. Če bo tudi tak jok.

Hvala vam punce za spodudne besede.  Tako pašejo na mojoe žalostno srce. Res sem vsa iz sebe danes.

Tako obdobje sem imela tudi sama-ko sem bila stara okoli 3,5 let in se ga še zdaj spominjam kot travmo iz otroštva ( zato zdaj s posebej težkim srcem dajem svojega otroka v varstvo ).
vglavnem, jokala sem in prosila mamo naj me ne pusti tam...večino časa sem imela neko fiksno bojazen da ne bo prišla /prišli pome v vrtec, čeprav se to res NIKOLI ni zgodilo. Poleg vsega pa nisem marala otrok v skupini, razen 1 fantka...in joj so mi šli na živce, z grebenejm za igrače ipd.norije. Ja tega se spominjam, ampak najbolj pa tistega prvinskega strahu da me bodo pustili tam !No mene je minilo čez kako leto, ko sem ugotovila ( so me naučili) kako se domov pokliče in ko je bil v istem vrtcu še moj mali brat -jasli, da so me vzgojiteljice peljale k njemu, ker če je bil on še tam, sem vedela da obeh pa sigurno ne bodo "pozabili"...in sem se pomirila.
Dosti sreče.

Jutro.

Skutica vem da ona pozabi takoj ko se umiri. Ampak občutek je grozen. Sej včeraj ko sem jo prišla iskat mij e rekla takoj oprosti. In zvečer sva se pogovarjali o temu in je rekla da ne bo jokala. Pa še s tatijem sta imea pogovor na to temo.

Danes zjutraj je pa zletela v igralnico kot blisk. Brez lubčka, brez nič. Tako da ....

Kako je takoj dan lepši če se lepo začne