Mali Janez je bil zelo slab v matematiki. Njegovi starši so poskusili
vse: inštrukcije, posebne spominske kartice, posebne učne centre, na
kratko vse, na kar bi lahko človek pomislil. Končno, kot popolnoma
zadnjo možnost, so Janeza vpisali v domačo katolisko šolo.

Že prvi dan se je mali Janez vrnil iz sole z zelo resnim obrazom.

Niti mamice ni poljubil v pozdrav, kar naravnost v svojo sobo je
odšel in se začel učiti. Knjige in zvezki so bili razstavljeni po vsej
sobi in Janez se je pridno učil. Mama je bila vsa navdušena.


Ko ga je poklicala h kosilu, je bila zelo presenečena, ko je takoj,
tisto minuto ko je končal kosilo, brez besed odšel v sobo in se
ponovno začel učiti.

Tako se je godilo kar nekaj časa, mama je pa dan za dnem poskušala
odkriti, kaj je povzročilo to spremembo. Končno je mali Janez
prinesel domov spričevalo. Tiho ga je položil na mizo, sel takoj
v svojo sobo in se spet posvetil knjigam. S tresočimi rokami je mama
pogledala spričevalo in pošteno šokirana zagledala petico pri
matematiki. Zdaj pa ni mogla več zadržati radovednosti.

Sla je v njegovo sobo in ga vprašala:
"Sinko, kaj je bilo to? A so bile nune?"

Mali Janez jo je pogledal in zmajal z glavo.
"Ne!"
"Pa kaj potem," je nadaljevala,
"so bile knjige, disciplina, učitelj, uniforma? KAJ je bilo?"

Mali Janez jo je pogledal in rekel:
"Ves, prvi dan ko sem prišel v šolo in sem videl tistega fanta na
zidu,
pribitega na veliki plus, mi je bilo takoj jasno, da se ne
****.!"

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]