Mali Janez je bil zelo slab v matematiki. Njegovi starši so poskusili
   vse: inštrukcije, posebne spominske kartice, posebne učne centre, na
   kratko vse, na kar bi lahko človek pomislil. Končno, kot popolnoma
   zadnjo možnost, so Janeza vpisali v domačo katoliško šolo.

   Že prvi dan se je mali Janez vrnil iz šole z zelo resnim obrazom.

   Niti mamice ni poljubil v pozdrav, kar naravnost v svojo sobo je
  odšel in se začel učiti. Knjige in zvezki so bili razstavljeni po vsej
  sobi in Janez se je pridno učil. Mama je bila vsa navdušena.


   Ko ga je poklicala h kosilu, je bila zelo presenečena, ko je takoj,
   tisto minuto ko je končal kosilo, brez besed odšel v sobo in se
   ponovno začel učiti.

   Tako se je godilo kar nekaj časa, mama je pa dan za dnem poskušala
   odkriti, kaj je povzročilo to spremembo. Končno je mali Janez
   prinesel domov spričevalo. Tiho ga je položil na mizo, sel takoj
   v svojo sobo in se spet posvetil knjigam. S tresočimi rokami je mama
   pogledala spričevalo in pošteno šokirana zagledala petko pri
   matematiki. Zdaj pa ni mogla več zadržati radovednosti.

    Sla je v njegovo sobo in ga vprašala:
   "Sinko, kaj je bilo to? A so bile nune?"

   Mali Janez jo je pogledal in zmajal z glavo.
   "Ne!"
   "Pa kaj potem," je nadaljevala,
   "so bile knjige, disciplina, učitelj, uniforma? KAJ je bilo?"

   Mali Janez jo je pogledal in rekel:
   "Ves, prvi dan ko sem prišel v šolo in sem videl tistega fanta na zidu,
    pribitega na veliki plus, mi je bilo takoj jasno, da se ne ****.!"