Sin je star 22 mesecev. Vedno, ko sem v njegovi bližini me hoče za sebe (pride k meni, me prime za roko in reče igrala). Če karkoli potrebuje, vedno pride k meni, čeprav je mogoče oči bližji in če reče bom da mu bo on pomagal, gre sin k meni in reče mamica. Če pa mene ni v bližini (tudi, če sem samo v drugi sobi) ni problema, se takoj obrne na njega. Mož ga hrani, kopa, oblači,...brez problema. Isto je z ostalimi (babicami, dedki), ko sem jaz zraven, noče k nobenemu. Samo mama. Če mene ni zraven, pa lahko počnejo z njim, kar želijo. Naj povem še to, da je več z možem kot z mano, ker ima mož bolj ugoden delovni čas. In sta v bistvu preden pridem jaz iz službe, skupaj že skoraj 3 ure.
Tudi zvečer ni problem, ča ga da v posteljo mož. Zaspi brez upiranja.
Je to prevelika navezanost na mamo? Nimam občutka koliko je pri tej starosti še normalno, da je otrok navezan na mamico?

Jaz mislim da je to čist normalno. Mam kolegico ki ima hčerko, ki je isto stara pri njiih pa je obratno: pri njih je vse ati, ati,ati...

Naš je isti (21m), sam z razliko da še ne govori, ampak samo pokaže. Pomoje je to čist normalno, edino atiji so bogi žalostni ko vidijo da ati ne obstaja ko je mami doma  Pomoje je smiselno uživat v teh trenutkih, ker se bo še prehitro obrnlo... !