Živjo!
Naša triletnica je letos začela hodit v vrtec. Prvi teden je zjutraj jokala, potem pa je bilo vse v najlepšem redu in videti je bilo, da uživa. Po kakšnem mesecu pa spet jok zjutraj. Do vrteca prideva brez problema, se preobuje, v igralnico pa ne bi šla, ampak z mano domov (sem na porodniški). Potem je cel dan dobre volje in sodeluje, popoldne obljubi, da jutri pa ne bo jokala, ampak naslednje jutro spet enako. Z vzgojiteljicami menimo, da to počne že kar nekam iz navade, ali pa ji paše, da se vsi vrtimo okrog nje in jo pregovarjamo, ji obljubljamo vse mogoče. Na koncu jo vzg. dvigne in jaz grem, ona pa v jok.Moram povedati, da ima tudi drugače napade trme in je kar trmast značaj, tako da je treba politično pristopiti pri vsaki novosti. Pa še nov bratec - saj najbrž res ni lahko vse to prebavit.
Uglavnem, iščem trik, ki bi jo odvadil jutranjega upiranja. Če imate podobne izkušnje, predlagajte.

naša je sicer rada hodila v vrtec, ampak porodniška je bila kar mikavna. tako sva se zmenile, da je lahko enkrat na teden doma. pa smo malo vlekli, če boš danes šla lepo v vrtec, boš jutri doma... pa prej sem jo hodila iskat, v glavnem s pozitivnimi obljubami, pa je bilo kar OK.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Naš je isti. Stem da sem jaz pred porodniško delala v vrtcu in me zdaj hoče izsilit, da bi ostala tam. Na srečo ga vozi ati zjtraj, ampak jok je pa še vedno. Ampak ga bo že minil, vse enkrat mine. Najhuje je v ponedeljek, v petek gre že sam v igralnico. Naš je še tolk trmast, da noče met gor nobene druge jakne kot tisto, ki jo ima za doma in potem imamo že doma jok. Bo že boljše.

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Smo se tudi mi odločili, da jo jutri tata pelje, mogoče bo boljše, ker mene še lahko prenaša okoli, njega niti slučajno.

Vzgojiteljica je pri mojem Lovru hitro ugotovila, da pri njem najbolj "pali" ku-ku. Ko prideva v igralnico je običajno pri meni v naročju (ker še ne hodi), vzgojiteljica pride do njega, ga pozdravi, mu dvakrat ali trikrat naredi ku-ku, mali se malo skrije k meni potem pa gre z nasmehom k vzgojiteljici.

Mogoče bi bilo fajn, da ima ob prihodu s sabo kako stvar, ki jo zelo pomiri. Navadila pa se na vrtec prej ko slej bo. Zelo redki so tisti, ki se nikoli niso.

Te mal potolažim, naša se dere, ko pride v vrtec, ko pa zaprem vrata za njo in ji pomaham, nastane tišina . Pomojem je to res samo tist, da me sproba, mogoče ji bo pa ratal, pa bom rekla, no bodi pa doma. Že doma govori cel popoldan, da ne bo šla v vrtec, ponoči govori, da ne bo šla, ko pa je tam, se baje čist lepo igra, je, spi,... Ko pridem ponjo, pravi, da bo še prišla, doma pa čist kontra.
Mislim, da res eni rabijo malo več časa, da se privadijo, pri nas je največji problem to, ker je zeeeelo zaspana zjutraj, težko vstane, pa jo zbudim 7.10., pa spat gre vedno okoli 19.30, samo ona pravi, da bi še spala. Pol pa itak, da jokamo.

_____________________________

DA BI VERJEL VASE, NI TREBA, DA VERJAMEJO VATE DRUGI LJUDJE.

Pri nas je enako. S tem, da je Zala začela hodit v vrtec pred enim tednom;
Prvi dan super - bila je le 4 ure, drugi dan je že bilo malo joka in nato zmeraj huje.
Danes mi jo je skorajda vzgojiteljica "trgala" iz rok, bil je jok in stok - še mami je jokala celo pot do službe ,...
Tudi pri nas ne zaleže nikakršno pregovarjanje oz. obljube, morda bova morali oz. morale počakati, da jih vse to mine - upam, da čim prej. Pa veliko uspeha. Če slučajno najdeš recept, pa mi javi