Ne vem, če sem ravno napisala pravi naslov. S triletno hčerko se z atijem res veliko ukvarjava, saj ima zelo močan karakter in je težko vodljiv otrok, zato se večkrat obrnem na vas in vas prosim za usmeritev. Če imamo doma zabavo ali gremo kam drugam, kjer je na kupu več otrok, naša punčka vedno "izsiljuje z jokom". Kjub temu, da jo na obiske pripravimo, da pridejo otroci, da se bodo skupaj igrali, da bo morala počakat, da bodo igrala prosta ter deliti igračke z drugimi - hitro pozabi na vse to. Če se nekdo vozi z motorjem, tudi ona hoče takoj na motor - niti ne sitnari, da bi se šla še ona peljat ampak direkt v dretje in jok, da jo komaj razumem.  Sama pri sebi si mislim, da je delno zato krivo tudi to ker je vedno v središču pozornosti tako doma, kot tudi v vrtcu. Prvo leto v vrcu je bila najmlajša, drugo pa najstarejša in seveda so vedno ugajali njej, kar mi ni bilo preveč všeč, sva se pa z atijem zato bolj trudila v tej smeri, ampak ne preveč uspešno. Midva jo imama v družbi nonstop pod drobnogledom in takoj ko zaznava neljubo situacijo posredujeva v smislu, vem da bi se rada šla ti zibat, ampak boš morala počakati da bo igralo prosto, in zaradi tega se ne rabiš dreti in jokati.  Če pa presega vse meje jo enostavno odstraniva s kraja dogajanja, da se umiri in ji razloživa zakaj smo šli not recimo in spet sledi lekcija o obnašanju v družbi, po obljubi, da bo zdaj "pridna", se spet pridruži prijateljem. Se mi zdi, da če jo nonstop opozarjam, da kar napredujemo. Ko se pozneje pogovarjamo o njenem vedenju, ji je pa tako žal, da se mi kar zasmili. Ne bi rada, da bi jo otroci izločli oz. se nebi želeli več igrati z njo.  Kaj mi svetujete kako naj ta vedenjski vzorec odpraviva pri hčerki oz. ali sva izbrala pravo pot? Mi je kar malo neprijetno v družbi, ko mi drugi rečejo kaj je vedno tako ali ima slab dan, kako to da je taka cmula.  

Ne vem...hitro nastimajte "konkurenco" doma .

Je že naštimana - ha, ha.

Jaz bi mogoče probala z ignoranco. Ali s preusmerjanjem pozornosti.

Jaz bi mogoče probala z eno čez rit

_____________________________

krepat ma ne molat

ja, mi mamo tud eno tako 4-letnico... in to cviljenje in jokanje zna res parat možgana... naša je prepričana, da je še vedno dojenček in da mami in oči kao morata vse delati zanjo... najbrž sva predolgo to res počela oz. popustila ob njenem tuljenju..
trenutno pa poteka prevzgoja - smo dalj časa skupaj, doma... včeraj je npr. tulila ko volk 2,5 ure, samo zato, ker je hotla, da ji jaz dajem jogurt za jest ...no, sva zdržala, na koncu ga je pojedla.. upam pa, da bo tole časovno tuljenje ponehalo...

in pa ima mlajšega bratca, ki stvari dojame precej prej, tako da pri nas konkurenca glih ne pomaga ... se mi zdi da je velik kriv karakter in pa najina nedoslednost, ki je enostavno ne sme bit več - upam da zdrživa...
držim pesti tud za vas, da bo čimmanj tega jokanja za vsako figo.

_____________________________

Svet je lep!!

No tudi mi imamo eno 3 in pol letno jokico, ki ima "konkurenco" staro eno leto. Joka za vsako figo - danes zjutraj je jokala ker je morala zamenjati nogavičke, včeraj popoldan zato ker v avtu ni smela piskati z pišuko,...
Najhuje pa je da njena sestrica počenja isto - ob besedi ne pade v jok, ko pa ji preusmerimo pozornost takoj preneha z jokom in je naprej dobre volje.
Naše preusmerjanje pozornosti traja že okoli dveh let in in z jokom ne doseže ničesar, kar nebi dosegla tudi z dobro voljo, pa se še vedno tako obnaša...  Jaz upam da bo kmalu nehala s tem in upam da se tudi tebe vaša usmili in da bomo vse mamice takih cmeric zdržale - drugega pametnega nasveta pa nimam.

Naš dveletnik to počne vedno, ko mu raste kakšen novi zob. Takrat je nevzdržno in ni za nikamor.

Konkurenca pri nas zanesljivo ne pomaga, ker se je pri nas s tem še celo začelo. No, ali pa je pač naključje, ker je ravno v času rojstva bratca nastopila v obdobje uveljavljanje volje. Tudi ignoranca pri nas ne pomaga. Čeprav s tuljenjem in metanjem na tla še nikoli nič ni dosegla, poskuša z jokom za vsako figo (ko ponavadi še sama ne ve, zakaj) probat znova in znova. Pri nas imamo pravilo, da se mora it zjokat v sosednjo sobo (v tisto, v kateri tisti trenutek ni drugih prisotnih), ko pa neha trmarit, lahko pride pa nazaj k ostalim. Pa moram rečt, da se obnese. Še pol minute ne zdrži sama s sabo in svojim tuljenjem, ko pride nazaj in se gre takoj cartat.  Saj se zgodi, da v kakem slabem dnevu to ponovi tudi 4x v pol ure, ampak ostajamo neomajni. Se pa da ta jok za vsako figo lepo ločit od onega iz razloga. Tako da pri nas kar shajamo. Problem mi je edino takrat, ko mi oba "nažirata" in se pri tamalem ta taktika seveda še ne obnese. Takrat je pa kruto, ker se malo kaznuje, malega pa se da pomirit le s cartanjem. Običajno takrat iz "vzgojnega vidika" pustim še malega en čas tuliti za brezveze. Da sestrica vidi, da tudi mali z jokom ne doseže vsega. Seveda... drugo je, če je za jok kriva lakota, pokakana plenica ali kaj podobnega. Ker naš mali razcartanec (tak je po karakterju in ne zaradi večjega crkljanja!) zna izsiljevati pozornost do onemoglosti.

Sem se odločila, da otrokoma ne bom sužnja, ampak se bosta morala naučiti tudi počakati in ne imeti vsega kar si izmislita. Je pač malo več joka v naši hiši, pa če se še tako kruto sliši!

Sem prepričana, da se bo obrestovalo.

mi pa imamo problem,ko smo vsi skupaj.če sma sama (Tadej je star 3 .5 leta)je vse ok,ko pa smo vsi pa je drenje in izsiljevanje za vsao stvar pa tudi ne vem kaj naj.Niti hoditi noče,ko gremo ven .Ne vem kje naj začnem

Meni se zdi, da je jokaje in cviljenje in "sirena" nekaj zelo tipičnega za punčke. Zelo tipičnega. To gensko prinesejo na svet. IN bolj kot je karakterno deklica močna in manj kot ima potrpljenja in bolj kot je ego, bolj to uporablja. Ta del karakterja je naporen za starše otrok, ki so taki, vendar moraš po drugi strani vedeti, da te tak otrok ne bo na cedilu pustil, ko odraste, ker je pač karakter, bo ravno tako stal za tabo, kot stoji za sabo. Vse ima svoje pluse in minuse. Meni se zdi, da se vi čisto ok lotevate vsega skupaj. moraš vedet, da karakter nikdar ne mine, lahko ga zgolj malo v neke okvire spraviš, da lahko živiš v mejah kot jih preneseš, pa nič drugega kot to. Lahko pa pokvariš vse skup, če nisi dovolj delaven, kar se vzgoje tiče. Ker vzgoja je garanje, naporno naporna reč. Sploh če imaš karakterno močnega otroka. Ti kar vztrajaj, ti povem, da se obrestuje. imam doma podobno deklico, ki danes zelo ve kako deliti reči, kako se vesti v družbi in je prav zelo fejst punca, čeprav še vedno zelo rada cvili in vključi sireno. To spada h karakterju, ti rečem.

Mi imamo fanta in res ne cvili. Zato pa tuli, kriči, se meče ob tla, se tolče po glavi, si puli lase, hlipa in nazadnje od silnega kričanja tudi kašlja (če ga pustim predolgo pa utegne celo bruhati ).
To se je začelo pred dobrim mesecem in to za totalno brezvezne stvari. Naprimer, ko hoče za vsako ceno jesti juho z vilico.
Ukrepam tako, da sem neomajna, mu razložim posledice, itd. Po riti sem ga samo enkrat, ko sem bila resnično na koncu z živci, sicer se pa sem proti temu.

Je pa res močan karakter in je težaven že od porodnišnice dalje.

_____________________________

Anžetko Bosopetko in Sarica Košarica :D

Naš je isti, s tem, da se to vleče že dobre 3 mesece in nič ne kaže, da se bo kej kmalu nehalo.

moj je tudi tak

probam se držati načela treh korakov:
1. ga opozorim, da nekaj ni prav
2. ga opozorim, da nekaj ni prav in kaj se bo zgodilo, če bo še delal s****
3. ga fizično odstranim  z mesta zločina.

včasih tuli, včasih spredvidi, da res ni delal prav.

in pa ignoranca seveda.
na koncu si seveda že riva prste v usta in se dela, da bo bruhal.....takrat po navadi popustim

_____________________________

...vox populi...

Tudi mi imamo enega takšnega 3 letnika doma. Z jokom je pričel izsiljevati in ker mu je na počitnicah pri babici to super uspevalo je z tem nadaljeval še doma. Ker pa jaz nisem babica, da bi pustila, da me triletni mulc komandira in izsiljuje (kaj šele bo ko bo pubertetnik) ga kar ignoriram. Čeprav včasih prisiljen jok traja tudi po dve uri slej kot prej neha (med tem pa se ti lahko ) in sprevidi da pač nebo po njegovem. Potem pa kot bi odrezal je vse ok, vse se da lepo pogovoriti kot da nebi nič bilo. najhujše pa je ko je kakšna babica v bližini, babica pa kot babica..... Sma že imeli kar konkretne pogovore glede tega.
me res zanima kako dolgo bo to še trajalo