Ko našo 2,5 letnico zjutraj zbudim je vedno cela revolucija. Sicer je v bistvu že prebujena, vendar ko jo dvigneem, začne svojo: še pančala, pančala, ne, ne, ne.... potem jo rihtam za vrtec še vedno joka, brca, jaz sem že čisto mokra,....ko sva zrithane, v avtu in potem v vrtcu ni nobenih problemov. Zdaj pa ne vem, kako jo odvatit tega? Smo poskušali tudi malo prej dati spat, vendar nič drugače. Tudi čez vidkend, se vedno zbuja ob isti uri, kot takrat, ko gremo v vrtec. Predvidevam, da ima spanja dovolj. Mislim, da se je kar navadila in misli, da mora zjutraj jokat. Ste imele tudi ve takšne probleme?

Ekaz, kot bi brala o mojem 2,5-letnem sinku. Sem par dni nazaj ravno o tem spraševala na forumu. Pri nas je zjutraj tudi štala, če ga pustim dlje spat, ni nič bolje. Še vedno ga moram ponavadi zbudit, pa bi še spal. Prej sem ga zbujala ob pol sedmih, zdaj ob sedmih, ker sem tik pred porodniško in doma, pa še vedno traja ful dolgo. Do osmih naj bi bila v vrtcu zaradi zajtrka, pa nama komaj uspe. Kljub temu, da imava dobrih 5 minut z avtom do vrtca. Včasih se noče zbudit, drugič me podi ven iz sobe, tretjič se sam zbudi, pa je siten, skoraj vedno pa leži in se noče premaknit k meni, da bi se oblekla. Tako moram vsak dan znova najti taktiko, da se oblečeva. Zdaj še lula in kaka vsako jutro, kar traja tudi do dvajset minut, tako da probam najprej, da se oblečeva in ga nato posedem na kahlico. On bi se potem še igral in ne vem, kaj še. Pri tem še vsako jutro prosi za bonbone ali sladke žvečilne gumije in mu moram še od tega odvračat pozornost. Skratka, je zelo pestro, ampak se tolažim, da bo minilo. Dobro, da mi še zjutraj ne sitna, da tega pa ne bi oblekel. Ker je že začel popoldne, ko se spravljamo na zrak.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]