Kaj bi naredile drugače oz. kaj bi naredile, če bi zavrtele čas nazaj, ko je bil dojenček še mlajši. Ne vem, če sem dobro postavila vprašanje :). Zanima me, kaj se vam zdi, da bi bilo pri določeni starosti (v mesecih) dobro narediti pa niste in vam je bilo kasneje žal.

Npr. - Bi se slikale z dojenčkom pri uradnem fotografu.
      - Bi se še več časa crkljale z malim sončkom. (Saj vem, da se to vse zelo veliko :)))), ampak me zanima ali imajo mamice kasneje občutek, da so se vseeno še premalo)
       - Bi naredile odtis nogice in rokice že zelo zgodaj,.....
...pač kar vam pade na pamet....

Meni je npr. žal (star je 3 mesece), da nimamo kamere in ga ne snemamo, ko kaj novega odkrije in se tako sladko in zadovoljno nasmeji.

Vse kar si naštela sem naredila...Za vsak rd jo peljem k fotografu,pa vsako leto aprila naredima odtis....kaj pa vem,manj trme bi ji dovolila...manj bi popuščala,to pa zagotovo.

Mi je dovolj, da imam fotografije, čeprav je tud video posnetkov še pa još. Vse tiste šmensi fensi fotografije ala vsa družina so mi itak brez veze, kr neki. Ni to zame. Sem pač tak tip človeka, ki mi to ne pomeni nič.
Itak so pa najlepše slike tiste, ki so spontane, ne naštimane in teh imam res veliko.

Odtise imamo, fotografije tudi, cartamo se ogromno... Jaz bi drugače naredila pri prvi to, kar delam zdaj pri tadrugi. Npr. kar se tiče uspavanja - pri prvi je bil vedno problem z uspavanjem... pa še kaj takega.

Najaa in kaj delaš drugače pri drugi? Kako jo uspavaš?

odtise imamo (ga naredimo vsak mesec na njeno obmesečnico), slik je tudi polno, kak filmček z gsm-ja se tut najde, cartamo se tut ... no zdaj se ona malo manj rada carta in raje raziskuje, tak da mi je zdaj hudo za časi, ko je bila res čisto mala štruca in sdem jo lahko stiskala do onemoglosti. Kar bi pa definitivno probala spremenit, je pa svoj odnos do dojenja ... oz. bi glede tega probala ne toliko komplicirat in bit bolj sproščena, pa bi gotovo bilo več mleka in nama po mesecu in pol mučenja z delnim dojenjem najbrš še nebi bilo treba odnehat.

Kot prvo ji ne dovolim, da zaspi na prsih. Odkar sva prišli iz P sem jo navajala, da je sama zaspala. Da sem jo odložila v posteljico in je zaspala. In se je tako tudi navadila.
Pa sej nisem misla samo uspavanja. pri drugem otroku je dosti lažje (vsaj meni) ker veš, kaj hočeš in veš, kako bi rad drugače naredil kot pri prvem. Ne vem, veliko stvari delam drugače.

jst nebi nič drugače nardila,  sem jo ogromno cartala, pa je zaspala na joški, pa nosla sm jo, pa nonstop neki, pa zdej tamalga isto....pa še enkrt od začetka bi nardila enako, al pa še bolj...k je kr brezveze kako hitro rastejo  

Fotografij imamo, odtise nogic, rokic tudi, crkljali smo se v nedogled in se še....

Spremenila bi pa nekaj, kar se spremeniti ne da ...da nam čas ne bi tako hitro tekel. Prehitro odrastejo, jaz pa imam še toliko misli, kaj vse bi še lahko doživeli, pa ni bilo prilike.

evo....glupo se bo slišalo...ampak bolj bi se potrudila z dojenjem  tole me bo menda matralo do konca življenja

pa bolj mirna bi poskusila biti, manj strahu.....

ni mi mar za fotke pri fotografu....in ostale stvari....

_____________________________

...vox populi...

ma se nebi mogla bolj strinjat.

ker je res.tko  k gledam tavewčjega je še vprašanje kdaj ko se noče več tolk k meni stikskat pa cortat.no hitro gre pol vse se mi zdi sploh ko imaš drugega...

_____________________________

♥ moja dva zaklada ♥

Ne bi se toliko ukvarjala s tem, da mora pod mus zaspati sama v svoji postelji, ko pa je bilo že od prvega trenutka jasno, da rabi dotik kože, stiskanje in crkanje v veliki meri. Tako je bilo veliko časa porabljenega za sekiranje, dokler mi ni kliknilo, da je to čisto brezveze, da je vsak otrok osebnost zase in če rabi stiskanje tudi ponoči, ga rabi. Danes je zdrava, nadobudna in radovedna triletnica, ki stiskanja rabi vse manj, spi v svoji postelji in se zavedam, da kompliciramo tristo% preveč pri nepomembnih stvareh, jemljemo čas sebi in otroku, čas pa bliskovito mineva.

Drugo pa bi pustila tako, kot je bilo. Se imamo fajn.

Nehala bi poslušat vse tiste pametne nasvete in bi poslušala sebe. Ko sem to končno začela delat je bilo vse lažje. 

nič ne bi naredila drugače:) slikamo se ves čas, radi se imamo ves čas..svet odkrivamo ves čas..mogoče bi lahko celo manj kupila raznoraznih artiklov, novih oblačil in bi več kupovala rabljenih stvari...lahko bi celo manj slikala...ker kmalu ne bomo imeli več kam s tem...:)

_____________________________

http://www.popolna-kmetica.blogspot.com/

Ja, tole je pa res glupo.  Da bi se sekirala, ker nama dojenje ni steklo in ker sem si mleko črpala samo 7 tednov? Niti v sanjah tega ne bom nikoli obžalovala. Zakaj le? Mojemu škratku nič ne manjka, zdrav je ko riba (pa je bil mesec in pol prej rojen) in to je vse, kar šteje. Čeprav sem se na začetku sekirala in to samo zaradi vseh pametnih mamic, ki so popolne dojilje in dojijo do bogve katerega leta in potem vcepljajo tistim, nekatere morda tudi nevede ali/in nehote, ki ne dojimo, občutek krivde in nesposobnosti.

Sicer pa zdaj še ne vem, ali bi kaj naredila drugače. Slik imamo kar precej, filmčkov iz kamere tudi, odtisa še nisem naredila, sva rekla, da ga bova ob 1. rd-ju. Imamo pa odtis nogice iz porodnišnice (uf, kako je majčkena) in potem pri 4. mesecih imamo spet odtis stopala. Crkljamo se, ampak nonstop ga pa itak ne moreš imeti v naročju. Se pa bomo šli enkrat vsi trije slikat k fotografu, ker naredijo res lepe slikice.

Mogoče ga ne bi toliko razvajala glede hrane, ker imam sedaj kar velike probleme ko je odrastel- pa neje skoraj nič

Točno to. Podpišem se še pod ankico, ullo, bad girl...

Sicer je naš drugi star šele dober teden ampak že zdaj vem, da me ne gane več tisto: "Moral bi...sam zaspat/brez joške/zibanja..." kakorkoli, pri ta prvi me je še ganilo, ko so okrog pametoval kako jo bom razvadila. Zdaj vem, da to ni res. In ravnam tako kot čutim.


_____________________________

♪♫♪♫♫

slikic imamo ogromno, čeprav jaz pravim, da jih ni nikoli preveč in potem kar pritiskam na sprožilc  (no mož potem naredi selekcijo, ampak seveda pod mojim strokovnim nadzorom ). tud posnetke imamo, škoda le, da je bila vmes kamera za 14 dni na popravilu. smo klicarli non stop, da naj jo že popravijo, ker naša mala vsak dan kaj novega odkrije. joj res smo bili sitni .
odtise rok in nog bomo še naredili. verjetno za 1. r.d.
ja tu pride potem še to slavno dojenje. kar ne gre nama in ne gre. in pridejo dnevi, ko že skoraj obupam in si rečem sedaj pa je dovolj. ampak kaj ko pa potem mala naslednji dan spet začne vleči po šolsko. je pa res, da sem se končno sprijaznila z dejstvom, da bo le delno dojena. odkar sem se sprijaznila s tem in ne obupujem nad dejstvom, da mi bo zmanjkalo mleka in ne pumpam za vsako ceno do onemoglosti, se mi zdi, da mleko kar je. odvisno res koliko moja pikica povprašuje po njem .

crkljamo se na polno, pa čeprav mi vsi pametujejo, da to ni ok. ma bom pa jaz menda najbolš vedla, kaj je dobro za mojega otročka. če pač ne mara dude in lahko zaspi le ob mojem petju in dudanju moje joškice, pač naj. zelo kmalu tega ne bo več in takrat bom to pogrešala. in ko mi bo čez 15 let (ali malce kasneje - upam ) rekla: "Mami jst grem žurat, jst grem na morje s prijatelji,...mami sej te mam rada, ampak zdej sem pa že tolk stara, da grem lahk kam tud brez tebe...." takrat mi bo hudo in takrat se bom spomnila najinega crkljanja in stiskanja in lubčkanja.

In če bom kdaj še imela otročka (jih naravnost obožuje), ne bom spremenila čisto nič, razen tega, da se bom skušala manj sekirat zaradi dojenja. (zanimivo, koliko nas je, ki ne dojimo in se potem počutimo slabše mamice, kot tiste, ki jim to uspeva brez problemov)

a ja, kot je ena napisala. tudi jaz bi edinole ustavila čas . ta se mi zdi, da gre prehitro. to je tisto, kar bi resnično spremenila, če bi bilo v moji moči.

Edino, kar mi je žal - da pri sinu nisem bila tako skulirana kot pri hčeri - bila sem bolj nervozna, nenehno sem nekaj iskala po knjigah... Po domače povedano: Žal mi je, da nisem uporabljala kmečke pameti.