Moja situacija je taka. Trenutno delam na delovnem mestu, ki mi ni pisan na kožo in čutim, da bi morala stran od tukaj (v pisarni-turizem). Izredno delam šolo za vzgojiteljice in sem v drugem letniku. Ker pa je izredno težko dobiti delo na našem koncu se še vedno držim tega mesta, saj mi drugega ne preostane. Rada pa bi delala kot vzgojiteljica. Sem že spraševala okoli če je kakšna možnost da se zaposlim kot vzg. pa ni šans, brez šole pa sploh. Problem je ta, da se tukaj kjer sem zdaj ne morem sprostiti, nimam želje po napredovanju, samo hodim v službo in pač delam kar mam za naredit vendar brez entuziazma, brez volje...  ... vem, da se sliši zelo grdo vendar vztrajam tukaj samo še zaradi plače , kaj menite... naj pustim službo ali skušam vztajati dokler se mi  ne nasmehne sreča in dobim delo v vrtcu?

vidiš jaz bi pa prav tako službo rada, pa je ne dobim. Tako da če boš šla stran kar javi!

drugače pa če te res čisto nič ne veseli delat, tudi delodajalec nima velikega dobička od tebe. in stranka ki pride k tebi, nima tistega pravega filinga, najbrž!
tako da, če imaš dovolj drugih sredstev za preživetje, je bolje da res pustiš službo in iščeš kar te veseli, vmes pa morebiti lahko delaš kot privat varuška.

_____________________________

[

Naredi solo do konca, zraven pa delaj kar delas...in po diplomi intenzivno zacni iskat sluzbo na svojem podrocju oz.na podrocju,ki te zanima...do takrat je ze bols imet vrabca v roki,kot pa goloba na strehi...

Te razumem, in sva na podobnem, no jaz bila!

    Odvisno od tvoje situacije. Poskusi kar njaveč naredit na tem, da boš čimprej skončala šolo. Poskusi morda s kakšnim privat varstvom, da utrdiš in preveriš željo po varovanju otrok. Tako te bo morda bolj gnalo k učinkovitem učenju.

            Srečno in naj se ti izpolnijo želje

Vse je odvisno od tega, kako rabiš denar. Če lahko preživiš brez plače, pusti službo nekomu, ki bi jo opravljal z veseljem, sama pa se v celoti posveti svojemu cilju.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Na tvojem mestu bi službo obdržala in se vsak dan znova trudila, da bi me delo začelo veseliti! Odpri oči in išči vse kar je v tej službi lepo!
Tudi jaz trenutno ne opravljam svojega poklica, pa ni tako slabo!

Jaz bi delala dokler ne diplomiram. Sicer pa kaj ti fali? Na toplem si, na riti sediš, hrano maš...

Jaz bi tudi vztrajala v tej službi in iskala seveda tisto, ki me veseli. Razen, če imaš seveda finančno stanje takšno, da si privoščiš, da si brez službe.

Pri meni je enako kot pri tebi, da hodim v sluzbo samo zaradi denarja in da delavna doba tece. Ne veseli me niti moj poklic vec ,m niti delavno mesto. Pa nimam prav druge izbire, sem pa vedno bolj prepircana, da se po porodniski ne vrnem vec tja, pa naj bo kar hoce.

Mislim da zaenkrat nima nobena od naju velike izbire. Poskusi najti motivacijo, da koncas solo cimprej in zacnes iskati zaposlitev, kar pa vemo, da ne gre kr tako z levo roko.  Sluzbo pa pac rabimo. Vem pa, da se ne da v taksnem polozaju se nekaj dobrega izvleci iz sluzbe. Jaz sem tudi ze tolikokrat poskusila, pa vedno znova in znova, sedaj me pa briga vse skupaj. Samo se malo, pa bo, tolazi se s tem, da nic ni za vedno.

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

Če si res zelo želiš delat ko vzgojiteljica, potem pojdi spraševat še malo okoli, v LJ. vem, da jih baje primanjkuje, ker poznam kar nekaj študentk, ki so zaposlene kot vzogjiteljice in tudi še nimajo končane šole...
Sicer pa si najdi par frockov, ki jih paziš na svojem domu, pa boš verjetno z denarjem na istem. Lahko odpreš tudi privat vrtec, uradni, ko seveda končaš šolo, prej verjetno pravno ne gre... V službi imajo sodelavke v enem takem privat vrtcu in jim gre super, in vrtcu in otrokom... Tako da nikar ne obupuj, zrihtaj si, da boš delala svoje sanje, saj niso nekaj neuresničljivega...

Ko si karkoli od tega zrihtaš, ali službo v vrtcu, čeprav 50 km stran, saj danes se že večina vozi vsaj tako daleč... ali pa par otrok, da jih paziš doma, pa mirno pusti službo in delaj to, kar te veseli, pa seveda šolo zraven, da boš dobila ustrezni naziv...

Veliko sreče in da te potolažim, vsak ima kdaj tako leto, da dela nekaj, kar mu res ni... Jaz sem predlani bila čisto na tleh zaradi službe, zdaj pa sem najsrečnejše bitje tudi kar se tega tiče! Včasih se to, da nekaj ne gre, kasneje izkaže za super, ker lahko greš naprej v nekaj, kar si res želiš! Isto je bilo s fantom, ti rečem, samo malo se je treba potrudit, pa ne obupat takoj!

Jst bi kr otroke doma pazila pa  stanovanje bi si zrihtala oziroma prilagodila prijazno otročkom poslikala stene z raznimi otroškimi motivi in uživala v delu ki me veseli. Ob pogoju da bi vseeno imel mož redno službo da ne pristanemo vsi na cesti

Pa šolo  čimprej, kero stopnjo vzgojiteljice pa delaš ker onih 5 stopnje nekak ne rabijo