Zdajle ko pišem tale post me prevzema žalost, otožnost,...
Imamo 4- letnico in 2 mesečnega . Odkar imamo dojenčka se je starejša čisto spremenila, sploh me ne "šmirgla", še nedolgo nazaj ni želela nikamor sama "na počitnice", zdaj pa brez pomislekov gre takoj k babici, teti,...   sama se sprašujem kaj je narobe, da se je tako spremenila?? Vem, da odrašča in da je samostojna oseba, pa vendar me kar pri srcu stiska...le kje je moja mala punčka????  Ne želim bit egoistična, pripisujem si zgolj krivdo, da se preveč posvečam  in nimam dovolj časa za hčerko, posledica tega pa je, da se v naši družinici ne počuti več v središču in odhaja tja kjer to je.

Hmmm,jaz mislim da bi se posledice pomanjkanja pozornosti kazale v obliki ljubosumja.Jaz bi si pa tako želela da se moja 4 letnica vsaj malo malo odtrga od mene ne da sva še vedno na popkovini.

Jaz se od samega začetka,ko je v hišo prišla dojenčica dosti več posvečam ta velki pa še vseeno ni dost.Joj kakšne navale ljubosumja ima.Moram zelo pazit,ker jo grize in poriva.

Te pa razumem da si žalostna

Nič ne delaš narobe. otrok pač odrašča, postaja vse bolj samostojen. Zaupa dovolj domu, da mu je fajn še kje drugje poiskat fajn reči - za zraven. A veš, dom je vedno in bo vedno na prvem mestu, še celo če reči niso ok, je tako narejeno, da bo otroku dom pomenil ogromno. Kaj šele, če je vse ok, takrat pa je dom nekaj res ne le lepega, ampak najboljšega. To, da otrok gre rad okoli, pa da uživa tudi v družbi drugih ljudi, je samo znak samostojnosti in odraščanja in nima čisto nobene veze s tem, koliko te ima rad. Nekateri ljudje ste bolj posestniške narave. Moj razmišlja čist enako kot ti in ga odraščanje otroka na nek način včasih "prizadane", bi raje, da bi bil otrok majhen in odvisen in bil navezan bolj kot ne samo na familijo. Jaz sem pa drugačne sorte, ap mi je ful fajn, da otrok postaja človeček in da lahko ljubezen dobi še kje drugje, ne le doma. A ni nekaj najlepšega, če otrok dobiva velike doze ljubezni od povsod, ne le od tebe? A ni nekaj najlepšega in najboljšega, kar mu moreš kot mama nuditi, da mu dovoliš iz vsega srca, da je ljubjen od veliko ljudi? Vem, moj bi na nek način po svoje raje videl, da bi imel otrok samo nas, domače fuuuul, rad. V resnici je malo ljubosumen na druge ljudi. Pa morda si ti podobna. Ampak to je v bistvu, če dobro pomisliš en sam ego ali pa komplekski. Nič ni hudega, če tako čutiš, nič za krivo se počutit, ker najbrž si itak ne moreš pomagat, kot si moj ne more. Je pa morda lažje sprejet odraščanje otroka, če si ga razumsko razložiš. Kaj pa vem, morda se pa motim.

Gina zelo lepo napisano

Ja a to ni fino, da gre rada h babici.Kaj pa če bi skozi tulila in se te držala za krilo.Tvoja punčka odrašča, je rada v središču pozornosti in vedno bo tvoja prva. za punčko