narobe, da se me lahko čisto vsak, ki ima minuto cajta, privošči?

Pa mi ena "teta" zateži, zakaj sem tak voziček kupila? Je rekla, če ni škoda denarja, ker je tok majhen?

Čez en teden me je pa taista teta spet napadla, da ona v mojem primeru ne bi niti pikice sladkega v usta dala, in zakaj jaz to počnem?

Pa moja mama me skoz neki komandira, pa ata tudi, v smislu: ja, zakaj pa nisi dopoldan cunj obesla, zakaj pa greš ravno sedaj v LJ, tamalega zebe, obleči ga, pomedi po veži, zjutraj bolj zgodaj vstajaj, otroke (3 jih imam) ne vzgajaš prav, in še in še......

In jaz, "budala", sploh ne vem, kaj naj nazaj rečem, oz. kako naj se branim. Tisti trenutek kar zmrznem, se nekaj začnem opravičevati, enostavno ne znam nič povedati nazaj. No, včasih mi rata, seveda je potem globoka užaljenost (v smislu: vse ti pomagamo, vzgajali smo te, ti pa tako z nami, ...), jaz pa dobim ful slabo vest. Če pa nič ne rečem, pa se spet sekiram, kaj sem spet narobe naredila, zakaj se nisem postavila zase, zakaj težijo ravno meni, kaj je z mano narobe?

Mož mi samo pravi, naj vse skupaj ignoriram, ampak enostavno tega ne morem. To se mi dogaja iz dneva v dan, se me dotakne, ne morem preslišati. Včasih sem jezna, ponavadi močno prizadeta in zelooooo žalostna.

A živiš pri starših?

Imam svoje stanovanje, svoj vhod, hiša pa je od staršev.

Prej, ko boš razčistila sama s seboj, prej boš mirneje živela in ne razumem zakaj tako strahospoštovanje do svojih staršev in tiste tete, če te to res moti ne bodi tiho, če drugega ne znaš reči ali ne moreš je dovolj le to da rečeš: "živim tako kot mi paše" ali pa "moje življenje je le moje", in "jaz se ne vtikam v vaše življenje zato prosim....".

In še to, dokler boš tiho boš kot tempirana bomba, kasneje kot boš izrazila svoje mnenje težje bo za tvojo okolico sprejeti tvojo reakcijo, ker ta se stopnjuje in verjemi, ko ti prekipi je samo še slabše.

Kr pogumno izrazi svoje mnenje, pa bolje prva zamera kot zadnja!!!! 

_____________________________

Pot ni vedno rožnata, je pa cilj zato toliko lepši.

Pa naj se mož postavi zate in zarobanti, če sliši, da te kdo sekira.

se popolnoma strinjam s shuko.

pa tudi razumem te, ker sem tudi jaz nekoč bila ista kot ti. Ampak da ti povem kako olajšanje je ko daš vsa ta 'bremena' enkrat iz sebe. povedati nekomu prvič, da te nekaj moti je najtežje. Zberi pogum, saj si pa odrasla oseba. Pa še nekaj dokler bo okolica videla, da ti vsak lahko serje po glavi, in ti v bistvu nič ne rečeš, nekako sama sporočaš, da je ok, da te nonstop gnjavijo. ko pa enkrat nekaj rečeš poskusi to povedati v kolikor toliko normalnem tonu, ampak naj bo pa odločno!
poskusi izžarevat drugačno energijo, da si odločna ženska, ki ne bo dopustila, da si ji nekdo vmešava v življenje, v njeno familijo in njene otroke.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Zal je edina resitev selitev. Mislim, lahko bi ostali tu, kjer ste zdaj, ampak bi se ti morala osebnostno zelo spremenit (kar se bos tezko), da bi lahko v harmoniji skupaj ziveli.
Za starejse ljudi je znano, da zelo radi komentirajo in so pametni do vseh okrog sebe in ti si zdaj, kot mlada mama, najbolj na udaru (ker imas tudi najvec dela).
Tezko jim bos sicer razlozila zakaj prodajas stanovanje (upam, da je vsaj tvoje) in verjetno bos tudi pogresala pomoc starsev, ki najbrz niti ni majhna.
Jaz bi verjetno vseeno raje sla proc in imela malce tezje zivljenje, kot pa da bi se stalno sekirala.

To bodo počeli s tabo samo tko dolgo, dokler jim boš pustila!! Ko ti rečejo, da je mali premalo oblečen pa ti povej, da je otrok tvoj, in da če ga bo zeblo in bo zbolel boš ti tista, ki bo z njim. Zakaj hudiča jih potem to zanima.
Pa jaz kr povem, da pač nisem puc-manijak, in bom imela tako razmetano,kot bo meni pasalo, če pa katerga tolk moti, naj pa ne hodi k meni al pa sam metlo vzame v roke. Konec koncev bi ti  pri treh otrocih pomoč kdaj prav prišla. Pa cunje per za sebe. Odkar imam svoj stroj in sušilec nimam nobenih problemov več kdaj in koliko bom oprala pa kam bom obesla in kdaj zlikala. Če mi paše pač likam sprot, ko rabmo. Valda da oni lahko imajo vse pošlihtano v nulo, če pa nimajo dveh razgrajačev, ki bi sprot razmetavala in s katerima se moram čez dan ukvarjat in mi posledično zmanjka časa za pucat. Ko bom v penziji bomi pa imela tudi jaz vse zglancano in sprot cunje zlikane.
Dej se punca oz. gede na to, da si že 3-x mamica, ženska k sebi spravi in se postavi zase! Ne pusti se potacati, ker si tudi ti človek s svojo voljo in pravicami živeti po svoje.
Mater me to razp..... Tki odnosi staršev namreč!

_____________________________

MONTIGNAC

Ja, tudi tole,kar pravi Marija je rešitev, sam malo težje izvedljiva.
Sej ko boste enkrat zarobantili bodo presenečeni in osupli, sam potem se pa ponavadi unesejo.

_____________________________

MONTIGNAC

Točno tak! Se podpišem!

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Punca postavi se zase. To kako ti vzgajaš svoje otroke je tvoja stvar. Tvoji starši so svoje otroke že vzgojili, tako kot so oni mislili, da je prav, ti boš pa svoje tako kot ti misliš, da je prav. Vsi pa delamo napake. To jim povej pa bo mir.
Ko sem jaz prišla k hiši in dobila prvo hčer, mi je tudi tašča poskušala vsiljevati svoje metode oblačenja itd... pa sem ji povedala to kar sem napisala zgoraj in je od takrat mir. En dan je bila malo bolj tiha, je verjetno premišljevala, da imam prav in se več ni vmešavala.
LP
Silvya

Ja, hvala za mnenja. Tudi jaz bi drugim svetovala enako. Sama pa....

Moj mož ne bo nič rekel, tak je. Na njega se itak nikoli ne morem zanest, zame se pač ne bo nikoli potegnil. Lahko bi rekla, na žalost, da je en velik "zajc". Kaj čem, tak je. In morebiti se prav zaradi tega tudi moja starša lažje znašata name, ker vesta, da me nihče bo branil, in mi stal ob strani.

Poleg tega sta me moja starša vzgajala v nekem strahospoštovanju, in se mojega očeta vsi bojimo, vključno z mamo. Ni nasilen, vendar ko on nekaj reče, mora to držati. On je še tisti "gospodar hiše", kakršni so bili včasih. Sploh ne vem točno kaj bi bilo, če bi se mu nekdo uprl. Po moje bi nas iz hiše vrgu še isto noč. Tudi pogovarjati se z njim ne morem, v bistvu se še nikoli nisem. Imamo ogromno "tabu tem" v naši hiši, kar vem, da sploh ni dobro.

Stanovanje ni moje na papirju, v bistvu je samo na uporabo. Sva pa z možem ogromno vložila vanj, še vedno odplačujeva kredite. In ko pomislim, da bi se mogla odseliti, res, nimam pojma kam, niti financ nimam, imam pa, kakor sem že napisala, še dolgove.

Aja, pa cunje si že sama perem, moti jih pač, da jih ne obesim takrat, ko sta si onadva to zamislila. Ampak to je samo primer, takih in podobnih trenutkov je še veliko več.

Ko prebiram vaše odgovore, mi samozavest res malo naraste. Mami bi povedala svoje, vendar bo ona potem na smrt užaljena, šla k očetu, in ta bi pa po svoje zarobantil.

Ja, ne vem, no. Res se bom bolj postavila zase, do tiste meje, ko bo še nekako šlo. Ja, tetam in ostalim se pa res ne bom več pustila. Njim pa res nisem nič dolžna.

Hvala!

Ma piz....vedno je selitev rešitev?
Pa to ni res.Saj oa,če imata svoj vhod živita za sebe imata valjda kakšno besedo tudi.Ali ne?
Potem pa ne živita z ljudmi.v narekovaju.

Pa to ni res,da si nebi dali dopovedat nič.Pa otroku rečeš enkrat pa dvakrat pa tretjič..in si zapomni,da nebi to mogel rečt starjšemu??

Morala se boš navadit biti malo bolj "zoprna", se postavit zase, predvsem pa se znebit slabe vesti, da ti bo to uspelo na dolgi rok. Ne oziraj se, kaj ti govorijo, živi svoje življenje. A so te starši rodili zato, da ti bojo zdaj vse, kar so naredili zate, pod nos metali? Saj so te sami hotli met. Malo jih spomni na to...

No, ja, če je pa oče res tak bav, bav, potem boš mogla pa kako drugo pot najt.
Ja, vojakinja, tudi po moje je v takem primeru najboljša rešitev selitev, v kolikot imaš možnosti. Ker s takimi ljudmi enostavno ne moreš rešit ničesar in zakaj hudiča bi ena odrasla oseba, zmožna sama sebe preživljat trpela poniževanje in maltretiranje (kaj za mene je, če ti iz samga dolgčasa, al kaj, teži kako boš obesu cote?!?!?) Ja je bilo pri nas tudi neki podobnega sam ne tako hudo, da si nebi upala povedat, sam zaleglo ni pa tudi nič! Tak da sem pač šla in imam sedaj umirjeno življenje. Še zdej ko grem domov je ziher kaj, da kr kmalu spokam. Enostavno nimam več volje it domov. 
No v glavenm hotla sem ti rečt, da v tvojem primeru bo po moje najbolje, da se jih na veliko, kolikor se le da, izogneš. Drugače pa poskrbi, da kljub takim in drugačnim zajebancijam tebe ne sme potolči, da bi se počutla manjvredno. Po moje tudi oče ni tako slab, ampak ga nekaj v notranjosti muči bolj kot tebe. Jaz mislim, da so take mrke osebe še kako rahločutne in prizadete, trpijo. Velikokrat je tako in potem se gredo heroje in s takimi dejanji, kot se dogaja pri vas, skrivajo tisti tapravi jaz.
Mogoče je tako, mogoče ne pri vas. To ti najbolje veš. Glavno je, da ti ohraniš svoje dostojanstvo, kljub obnašanju drugih, pa naj bo to oče, mama al pa čisti tujec.
Vso srečo in upam, da najdeš mir... 

_____________________________

MONTIGNAC

Ja najlažja pot bi bila odselit se. Ampak tam kamor boš šla, se spet lahko najde nekdo, ki te bo poniževal, se vtikal vate... mislim, da se nam problemi v življenju ponavljajo, dokler jih dokončno ne rešimo. Pomoje se moraš naučiti postavi zase, bit kdaj pa kdaj nesramna, zadirčna in seveda potem tako kot je rekla Tašonka- se znebit slabe vesti, ki se nam še prehitro oglasi. Kako utišat slabo vest, pa ne vem, se trenutno ukvarjam ravno s tem. (butnem ven stvari, ampak mi je potem žal ker sem se potegnila zase????)

Taščica je tudi meni lep čas nalagala "kaj vse moramo naredit in seveda kako"..dobesedno kot kaka cumprnica je letala okrog hiše in iskala kje je kaj narobe, kje je kaj za naredit..mnenje drugih važno, kaj bodo sosedi rekli, če bo slučajno nekaj na "nepravem mestu"...in nekaj časa sem se s tem obremenjevala in sekirala. Ampak, te dobesedno od znotraj najeda. Potem mi je enkrat počilo. Pa kdo je ona, da bo meni ukazovala?!? Zdaj jo sploh ne poslušam, ali pogovor v trenutku obrnem v drugo smer..bolje prva zamera kot zadnja..Zato, ti veš v sebi kaj je prav - kar rečejo drugi so besede. Besede pa saj veš, da ne vedo toliko kot tvoje vedenje kaj je prav...poslušaj sebe, sebe in še enkrat sebe...

Še enkrat ti polagam na srce besede, ne boj se očeta je samo človek, ne boj se mami povedati kako pa kaj, tudi če bo gojila zamero ali užaljenost, bolje prva kot zadnja in daj jima vedeti, da si tudi ti samo človek, ki pač želiš živeti po svojih merilih. Če redno plačuješ svoje položnice in sta z možem zgledna uporabnika stanovanja, bi tvoj oče moral biti hvaležen že za to da ne živi sam v tej hiši z mamo, katera ima velike stroške, hvaležen bi moral biti, da je otrok pri hiši ostal, da bo lahko kadarkoli videl vnuke(ne spomnim se če si to omenila ampak nima veze), in naj se nehata obnašati tvojadva kot da si sluškinja ali lutka, ki mora živeti in delati kot njima paše.
No sej zato je pa najbolje biti na svojem, kljub visoki najemnini.
Zdaj jeseni se prijavita za stanovanje na stanovanjski sklad ko bo razpis.

Kot so dejale punce, če boš tiho bodo s teboj delali še naprej kot s smetjo. Postavi se zase saj gre za tvoje življenje in veliko bolje se boš počutila ko boš vse to dala osebam pred seboj na mizo. Morda bodo kuhali mulo dan ali dva ali teden ampak vsaj vedeli boste na čem ste in morda se boste potem bolje razumeli, če ne vama pa še vedno preostane najem garsoniere za začetek. JE težko vem, sem sama s partnerjem v najemu medtem, ko so moji starši sami v prazni hiši a se vsaj super razumemo, ko smo si vse povedali.

Verjemi splača se povedati.


_____________________________

Pot ni vedno rožnata, je pa cilj zato toliko lepši.

ne da se mi brat,k ste tooook napisale tako da,.....
jst mislm tako vsekakor se ti splača da poveš VSEM nazaj svoje kar se jim gre!ker le tako boš končno dosegla mir,jasno pa moraš stat za temi besedami in dejanji!
v drugo pa če si ti v sebe prepričena da delaš prav,da si dobra mama in itd..... ne beli si glave in duše z nepomembne besed tistih ljudi k imajo preveč cajta pa nevedo kam z njim in grenijo življenje drugim!včasih te verjetno res bolijo besede k ti jih izrečejo tvoji "ljubljeni" vendar postavi se zase in ne dovoli da ti poteptajo tvoj Jaz in tvojo Samozavest!
verjami in bodi ponosna nase!

pomendarj ti njih!  pa veliko sreče!

jaz sem se dve leti trudila s svojo mami, potem pa odselila. pa čeprav je trajalo kar nekaj časa, da smo na svojem, se je splačalo

če sem se upirala je bilo še slabše, vsak dan boji in prepiranje.

in ni mi žal, niti za sekundo

ti pa premisli, ali je to tako hudo, ali ti najeda samo trenutno. potem imaš pa dve možnosti, ali živiš s tem, ali pa se upreš. saj če se upreš očetu in nima haska, da vas pstavi pred vrata je enakko če sami greste. vsaj vidiš, da nisi imela druge možnosti

_____________________________

iz malega zraste veliko