.....oziroma kaj more bit prisotno da lahko rečemo: Sem v idealni zvezi.

Na kratko? Da nama štima 80%, kajti 100% je utopija. In se štejem za srečno, ne morem pa reči, da je to idealno partnerstvo. Ker drugače bi morala bit dva idealna skupaj. To pa je samo ideal

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Za idealno sicer ne vem, mi je pa dovolj najina, ker vem, da zveza temelji na spoštovanju in zaupanju.

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Idealno zame je partnerstvo, ki meni ugaja. Ki ugaja mojemu življenjskemu stilu in se prekriva z mojimi načeli.


Če sem recimo najraje na vsem svetu doma na kavču s partnerjem, pa je tudi moj partner kavčoljubec, je to idealno .
Če pa je tvoj partner kavčoljubec, ti pa bolj športnik in še vseeno najdeta čas drug za drugega in si hkrati data svobodo, je to še bolj idealno .
Če pa je en kavčoljubec, drugi pa športnik in recimo kavčoljubec najeda športniku ali obratno, pa to več ni idealno.
Možne so seveda razne kombinacije teh osebnostnih tipov


Midva sva nekje kavčoljub/ športnik kavčoljub, brez najedanja.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

100% idealnega partnerstva po moje res ni.
Meni je všeč, da smo radi skupaj, da se midva pogovarjava, da se razumeva, da se imamo radi  in da štimajo "tiste stvari".
O kakšnih idealih niti ne sanjam. Sem zadovoljna s tem, kar imam.

 
Ko si vsak dan, ko samo pomislim ali pogledam moja dva sončka(moža in hčerkico), lahko rečem: Srečna sem!, takrat se v meni naseli najbolj spokojen občutek čistega veselja do življenja, problemi postanejo čisto majhni in nepomembni in počutim se čudovito, polna energije in volje. Življenje je "polno".
To je zame rezultat "idealnega" partnerstva.

men je moj idealen, ko mi reče: luba moja, dons si pa tolk tečna, dej prid sem, da ti bom vrrat zmasiru. da me boš lepš gledala. me polupčka, zmasira vrat, men se pa učki kr svetjo.
ja, to je men idealn, da me ma rad tud, ko sm tečna in da zna narest, da nism več tečna.
malenkosti štejejo.

Idealno partnerstvo - ne obstaja, so le približki. To so pa majhne stvari. Osnovna strav mislim da je spoštovanje, spoštovanje in še enkrat spoštovanje. Potem so pa le še malenkosti. Meni je v najini zvezi najbolj všeč, da se znava ful dobr kregat. Ker se skregava, sva jezna, vsak v svojo sobo, potem se pa že čez 5 min en drugemu smejiva, da  kako sva nora, da se sploh kregava.
lp

Skokica in Taja, se ne bi mogla strinjati bolj     .

Marogica je lepo napisala. Idealnega partnerstva ni, obstajajo pa dobri ali slabi približki idealnega.

Idealno je, da sva se naučila živeti skupaj in kljub temu ohraniti svoje interese in lastno svobodo. Idealno je, da sva bila dovolj pogumna, da sva ugotovila, da kljub najinim razlikam sodiva skupaj in da naju najine razlike še bolj združujejo ter da se kljub temu spoštujeva. Idealno je, da imava ljubkega fročka, ki ga vzgajava in mu skušava privzgojiti najin pogled na svet.
Manj idelano je, da se znava spičiti, vendar postane idealno, ko najdeva skupni jezik.

Najbolj idelano pa je, da se kljub tolikim skupnim preživetim letom še vedno ljubiva. DA še vdeno nekje tli tista iskrica, ki sva jo prižgala pred 17. leti. In da mi moj vsakič, ko jamram, kako debela sem, reče: Ne glede na to, kakšna si, jaz te še vedno ljubim. In da mi ne najeda za vsak kupljeni par čevljev, ampak mi reče: No, moja stonoga, si zdaj kaj bolj srečna? In da ne zavija z očmi, ko si obujem zlate balerinke in vzamem zlato torbico, ampak se smeji in pripomni: Draga, a se pripravljaš na novo leto?

In idealno je, da jaz še vedno vsako soboto, ko dajem prat, kljub temu, da se pizdim, razmotavama njegove službene srajce in ločujem majice in nogavice iz njih. In da mu v smehu, ko se huduje, da nima več skoraj nič las na glavi, izjavim: Zato pa imaš dovolj dlak po telesu. In da skušam razumeti, da se še nikoli, ko je jedel kuhano klobaso ni zgodilo, da se ne bi popacal.

Kjer se mož in žena (ali pa pač dva istega spola) spoštujeta, se dopolnjujeta pri vsakdanjih opravilih in nudita eden drugemu ramo, ko jo kdo od njiju potrebuje.

Ko en drugemu dovoliva biti tisto kar sva,da noben nobenega ne spreminja.
Da si deliva vse težave i,n brez ovinkov poveva,kaj naju moti,brez da bi kdo zato držal rilec.
Da sprejmeva napake in slabosti drug od drugega in se temu poskušava prilagoditi.

Če je v zvezi zaupanje, podpora, spoštovanje, ljubezen..