Zgodilo se mi je tisto, kar ne bi nikoli pričakovala. Že 4 leta se s partnerjem mučiva z primarno neplodnostjo. Na samem začetku tega boja nisem videla ničesar drugeg, kakor imet otroka. Opravila sem vse preglede, pila čaje, pripravke, meditirala, ... jokala, skoz visela na forumih, vsak mesec upala. Bi rekla, da sem bila obsedena. Skratka vse samo da zagledam dve črtici. Že pred kakim letom dni, me je partner pričel opozarjat, da čas mineva in da morava stopit naprej in se zdravit. Pred kratkim sva res pričela obiskovat ambulanto za neplodnost. Ja, partner me je priganjal, ker v meni več ni tiste želje. Nekaj se je zgodilo v meni, da te želje več nimam. Tudi najin odnos nekaj časa ni več, kakor bimoral bit. Kaj menite, je to normalno in se bo želja ponovno zbudila? Ali pa naj poslušam notranji čut in odneham? Kakšne so vaše izkušnje?

Jaz sem si otroka želela že približno 9 let, še takrat, ko sem bila samska. Imela sem načrte, želje. Še imena sem vedela, hrepenela po malem bitju, vedela sem, kam bi postavila posteljico in podobno. Potem sva zanosila neplanirano, imela sem veliko skrbi, potem sem doživela spontani splav. Po splavu je postala želja še močnejša, ampak drugačna(videla sem samo plus) in v treh mesecih do pozitivnega rezultata se mi je skoraj zmešalo od plodnih dnevov, testov, pričakovanja in še marsičesa. No, zdaj sem noseča. Včasih kar pozabim, da sem in priznam, da imam slabo vest. Ni tistega zagona, energije, kot pred nosečnostjo. Otroka se res veselim, vendar je drugače, kot v mojem sanjskem svetu. Več je skrbi., manj sladkobe. In ne, nič ni narobe z mano- takšna pač sem in tako dojemam to nosečnost. Težko pričakujem dan, ko bom objela svojega prvorojenca in bo skrbi polna nosečnost za mano. Včasih, ko razmišljam za nazaj, bi tist zagona poln čas prestavila na danes in sem fauš tistim, ki nosečnost doživljajo z vsem srcem.

Ti pa razmisli o svoji vezi s partnerjem- morda ravno v tem tiči problem, da si otroka ne želiš več tako močno, kot včasih.

Midva sva se vedno bojevala z ramo ob rami. Vmes so bili padci, ko je bilo hudo. Pa sva se skupaj pobrala in se borila še močneje.
Mogoče pa imaš trenutno najhujšo krizo. Zavedaš se, da so postopki na kliniki zelo naporni in boleči...
Če pa te je minilo tako do otroka kot do partnerja, pa ni kaj dodati. Naslednji korak je samo tvoj.

< Sporočilo je popravil astrid1 -- 13.10.2012 17:33:36 >

mogoče je pa povezano, da ker sta si s partnerjem odtujena, da je želja po otroku zaradi tega manjša.. če bi bila res na višku ljubezni, želja po otroku pride sama od sebe; lahko da zaradi tega tudi sama od sebe zamre (če partnestvo ni na nivoju)?

< Sporočilo je popravil mateyka -- 13.10.2012 19:51:19 >