[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jaz sem že velikokrat pisala o podobnih problemih in kot vas večina misli, res se moramo vsi prilagajat( bi se morali) ,ampak vsi imamo pa tudi pravico do zasebnosti in mlada  družina jo rabi še veliko več.

Misek, ne bluzi. V trenutku, ko so starši sprejeli mlado družino v svojo hišo, bi morali spoštovati njihovo zasebnost in pika. Anonimna, ne pusti si vzeti svoje zasebnosti. Boljše potem, da greste v najem.
Kar se pa tiče pogovarjanja pod oknom in podobno...vse ima svoje prednosti in slabosti, zakaj pa nebi bilo tako tudi z življenjem dveh družin pod isto streho. To pa je stvar prilagajanja in kot je anonimna napisala, so se temu prilagodili.

Mojo taščico tud prinese kdaj gor, prej je vedno zvonila, zdaj se pa boji, da bo malega zbudila pa nalahno potrka, me ne moti preveč, če bi me, bi pač ključ obrnili. Da bi pa hodila po našem stanovanju ko nas ni doma, al pa brskala po našem perilu...to ji pa na kraj pameti ne pade. To je pa hud vdor v zasebnost mlade družine, pa njena hiša gor ali dol.

Pa še to bi dodal, da zna kak temeljit pogovor za mizo rešit masikaj. Če ne, stran od tam.

Vso srečo

misek, tale tvoja teorija pa se mi zdi malo mimo vsekana. punca ima svoje življenje, in ne rabi tašče v svoji spalnici in v svojem košu za perilo. halo???? kje ste še to videli. meni bi se v tem primeru sigurno zmešalo. vse ima svoje meje in vsak svoje življenje.

kaj se ne da zaklepat stanovanja oz. lastnega vhoda narediti?

Se strinjam s Kalbom. Ne vem katera je že napisala, da se moraš prilagodit tašči in tastu, če si v njihvi hiši. Že, že, samo ne pri vseh stvareh. Pa da bi meni kdo po košu za perilo brskal, ali pa kaj drugeg, to pa ne bi dovolila. To mi še moja mami ne dela. Mislim, da si tašča preveč dovoli in ne loči zasebnosti in ne razume, da imate v svoje življenje. Mislim, da je malo "mimo". To so pa vendarle razumljive stvari, ki bi ji morale bit jasne, ne pa takole delat. Zakaj se jo tvoj mož boji in ne upa nič reč? Kdo ve, samo če ji ne bi rekel tvoj mož, bi ji pa jaz sama. V pogovoru, če pa ne bi zaleglo, potem pa bi moral še mož kaj reč, al se res nič ne upa?

Po mojem pri nas to laufa, ker sem jest priženjen in je odnos mama hči drugačen od mama sin, pa še določene stvari smo na začetku rešili. Svak bo imel pa kar probleme, ker ga ima taščica na jok terapiji. S tem marsikaj doseže. Je pa eno gajstno dobil, jih bo že v red spravila.

Anonimna, tvoj partner mora popkovino prerezat, to pa brez odločnega udarca po mizi in maminih solzic ne gre. Zdaj ga pa le pripravi, da ga mamine krokodilje solze ne omehčajo.

Tudi jaz se strinjam, da se poskusite pogovorit, seveda se more tudi tvoj mož strinjat s tabo. Če pa ne bo nič zaleglo, pa pojdite na svoje.
Živeti pod isto pa vsekakor pomeni prilagajanje. Mi živimo z mojimi starši, ki nam ne hodijo v stanovanje nepovabljeni in tako naprej...Tudi drugače so super in nam pomagajo tudi pri otrocih z varstvom itd.
Še vedno pa ostanejo zvoki od zunaj, kot je pitje kave npr. tudi pri nas to počnejo, pa me tudi ne zanima kaj si imajo za povedat, potem se spravi ata kosit travo takrat ko nam ravno ne paše, seveda je trava in rože in vrt pač vse njihovo, kar dejansko tudi je, ampak na naših oknih in v stanovanju pa je vse naše. Smo hotli zasteklit balkon, da bi si malo povečali kuhinjo in bi tja postavli mizo, pa bi to preveč pokvarlo zunanji videz hiše?! Pač mi smo se sprijaznili, da je zunajnji del njihov v stanovanju pa naše. Smo tako kot bi živeli v najemu samo, da je ceneje.
Sem malo zakomplicirala p upam, da me razumete kaj sem hotela povedat.

Sori, sam tega pa jaz sploh ne razumem. Kako lahko pa to dovoliš, da ti kar pride v stanovanje? Ko pri nas pride do kakšnega trenja, jaz mojega postavim pred dejstvo: ali boš kaj rekel ti, če ne bom pa jaz! In verjemi, da bo lepše zvenelo, če rečeš ti, kot če rečem jaz.
OK, tud midva nimava vsega rešenega okrog tašče IN tasta. Ampak pri takilih stvareh, bi se jaz odloćno uprla!

jaz ti tvoje tašče prav nič ne zavidam, imam pa jaz podobno situacijo. meni je ravno tako po perilu brskala, pa oprane in zlikane stvari od partnerja (njenega sina) mi je iz omare jemala in jih je še enkrat oprala. To mi je tako najedalo živce in zato sem ji začela od partnerja umazano perilo nosit v njen koš za pranje, da jih opere in nič ne reče, je kar tiho. ker se mi je totalno škoda denarja zdel, da čiste cunje dvkrat peremo.

se pa z mojo ravno tako ne da pogovorit o stvareh, je tudi moj dragi poskusil, pa je bilo potem tako dretje po hiši, da me je bila groza in sem ga jaz prosila naj neha, ker je bilo očitno, da ne bo nič dosegel. tako, da jaz vsake toliko časa mal ostro kaj pripomnim, če me kaj moti in je nekaj časa mir. na žalost pa je tast še bolj nadležen, tako da bomo verjetno kmalu pobegnili drugam.

lp in veliko sreče pri pogovoru

Kar je preveč, je pa preveč - in to početje je res zgražanja vredno. Da hodi po vašem stanovanju (pa čeprav je hiša njena, nima kaj za hodit k vam - saj, če ti daš stanovanje v najem, tudi ne moreš hodit not, ko se tebi zazdi). Pa še po košu za perilo brska? Halo? A je sto žensko vse vredu?
Vidva se morata pogovorit, pa tudi z njo. Moja tašča je tudi vedno govorila, dokler ste pod to streho, bo tako, kot sem jaz rekla. Pa sem ji potem tudi jaz povedala, da potem pa ne bomo več pod to streho, pa je prosjačla, da ne moreta potem sama vzdrževat, pa bla bla bla...(podrobno ti lahko pišem na ZS).
Jaz sem enkrat potem mojem rekla, da sem se odločila, da tako ne gre več naprej in grem (otroci vsekakor zraven), on pa se naj odloči -ali gre, ali ostane. Pa ni niti pomišljal, da bi ostal. A takrat se s taščo že ni dalo več pogovarjat ..... - je bila užaljena, da bomo šli, brez, da je  ona sploh vedla -in svetovala.
Pa še in še bi lahko gobvorila..


_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

No, tko se s taščam dela.....

Anonimna - evo, to je tudi naša zgodba. Čisto taka, le da imam probleme s svojimi starši. Moja mama in oče sta kar naprej pri nas. Saj sem že tisočkrat znorela, pa prav nič ne pomaga. Potem pa še sestra veselo brska po stanovanju in mimogrede kaj vzame, ker misli, da kar lahko. Ko sem pa znorela, pa sem spet jaz tista ta grda izpadla. To je zgodba brez konca. Glede na cene stanovanj, pa nimamo prav nobene izbire.
No, smo se pa letos vseeno zmenili, da naredimo čisto svoj vhod in zapremo stopnišče. Tako bomo imeli svoja vhodna vrata in jih bomo striktno zaklepali. Pa naj zvonijo. Mami sicer jamra kako bo potem pazila na otroke, pa mi je čisto vseeno, ker jih itak ne tako dosti.
Tudi jaz ne vidim druge rešitve kot tako kot jo bomo naredili mi ali pa res iti na svoje. To pa potem spet prinese cel kup problemov .

Najprej se vsi pogovorite za mizo. Če pa to ne bo pomagalo, pa ključavnico zamenjaj.
No, če vaju bodo pol iz hiše metali, pa itak vesta, da nikoli nista bila dobrodošla.
Vso srečo ti želim.
Jaz vem, da nikoli več ne bi živela skupaj ne z mojo mamo ne z njegovimi.

Saj sem vam rekla, on ne upa reči nič, če bi rekla jaz bi bilo to grozno, že tako me imajo za "sociopata" po njenem stokovnem mnenju. Verjamte da sem na začetku rekla a sem ugotovila, da je bolje, da ne rečem nič. Mož pravi: to so moji STARŠI!!!, ki so toliko naredili v življenju zame. Naredili so toliko kolikor pač stariši naredijo za otroke. Ampak on ima pač sindrom manj ljubljenega sina. Mlajši sin je v tej družini vse: bog in ..., moj mož pa kot nekakšen nebodi ga treba, dober jim je samo, če kaj rabijo od njega. In on zato ker poiskuša priti do te ljubezni, kot jo dajejo njegovemu bratu, naredi vse, da bi jim ustergel, bi ga imeli rašji ali kaj jaz vem. Brat ne "šmirkla" nobenega. Večkrat je tudi zelo nesramen do njih a je vseeno zlata vreden. O njegovi punci imajo podobno mnenje kot verjetno o meni, ker sem glede nje slišala na lastna ušesa.
Ena ni je namignila naj se pogovorim, kot sem to storila glede rož. Pa to ni bil ravno pogovor. Možu sem rekla naj jih ji odnese gor, ker imam svojih dovolj in preveč, a jih ni upal, stale so v predsobi, dokler ni prišla in jih videla in ji je potegnilo, da so tam z razlogom. Vprašala je kam jih bom prestavila in sem rekla, da naj jih ona odnese, ker jih nimam kam dat. Morale bi videti začudenje na obrazu in zakaj, da saj bi jih pa lahko dala tja in tja. Reka sem ne in je z dolgim nosom odnesla rože. Ob prvi priliki je kupila možu za darilo lončnico.