Najprej se opravičujem za napačen forum...
Pač tu je še možna anonimnost.

Sprašujem se ali je še možno verjeti v uspešen zakon uspešno partnerstvo, če si doooolgaaa leta gledal (in občutil) ruševine zakona svojih staršev.
Za mano je ena nesrečna zveza. Ne upam se spuščati v razmerja, ker ne verjamem v uspeh. ne verjamem več v srečo. ker že predolgo živim na pogorišču mende nekoč ljubezni.

Vem, ni moja stvar, kaj imata starša.... in o tem ne razmišljam več vseeno pa imam to podobo v glavi. Žal je tako, da še živim doma, in ni možnosti, da bi kmalu šla na svoje.

Kako prerasti napake staršev, kako začeti znova? Kako živeti neodvisno od celotnega doživljanja odnosov do sedaj? je to sploh mogoče?

Je mogoče. Glede na to, da je mene zapustil oče, mojega pa mama in imava oba izkrivljeno podobo o nasprotnem spolu, sva očitno ravno zaradi tega najboljši par. Ker se učiva drug od drugega o lastnostih nasprotnega spola, da pa le niso tako "grozni" kot starši.
Da se vse, če se le hoče. Z ogromno potrpežljivosti, volje, popuščanja, odpuščanja, delanja na sebi, delanja v korist drugega, da se veliko. Midva sva lep dokaz za to. Skupaj sva že 14 let (pa se nimam ravno za staro).

Vse je mogoce :).

Pa skrivanje za anonimnostjo ti pri tem ne bo prav nic v pomoc .
Sprejmi najpre sebe tako kot si, pa bos ze na dobri poti,

Sigurno je mogoče, le želeti si moraš in v to verjeti. Napake staršev pa naj ti bodo šola, da ne boš ti njihovih napak ponavljala. Seveda pa ni vse odvisno samo od tebe, za uspešno partnersvo je potrebno sodelovanje obeh parnerjev. In čisto možno je, da ne bo že kar naslednji partner s katerim se boš spustila v vezo tisti ta pravi, le obupat ne smeš!

Vso srečo ti želim in pogumno naprej!

Seveda je možno. Od staršev sem pobirala vse sorte vzorcev, ki so pustili svoj pečat, z možem pa sva zgradila povsem drugačen odnos. Ne pravim, da sva sanjski par, ampak paševa en drugemu, izkazujeva si naklonjenost in gradiva odnos na iskrenosti, veliko se pogovarjava. Če dovolj delaš na svoji osebni rasti in partnerju pomagaš izvabiti tisto najboljše, potem ne moreš zgrešiti.

Že s tem, da se nehaš spraševati, kako prerasti napake staršev....Kakšno vezo pa ima to s tvojim življenjem, izbiro partnerja in srečno/nesrečno vezo? Vsak človek je čisto "samostjna osebnost", s svojim željami, potrebami, muhami..... Te sploh ne razumem, zakaj delaš to povezavo

In verjeti v uspeh...to moraš, drugače sploh ne vem, zakaj razmišljaš o vezi. Vsi so verjeli v useph svojih vezi, tudi tisti, ki so se ločili, tisti, ki se pretepajo, maltretirajo. Na začetku so vsi verjeli, saj drugače ni logike, da so se v vezo sploh spustili, se poročili in imeli otroke....

In garancije ni nobene. TUdi to je dejstvo. Vendar živeti samo tako in razmišljati, kaj vse lahko gre narobe, je že v osnovi napačni zastavljeno. Malo več optimizma ti ne bi škodilo...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Se strinjam.
A veš, najlažje je rohneti na cel svet, pa se prepričevati, da je itak vse zanič. Če hočeš kaj doseči, če se hočeš fajn imeti, moraš za to kaj storiti. A misliš da je vsem ljudem tega sveta v skupnosti zanič? Zakaj bi pa bila tvoja dva merodajna? Kaj naj pa jaz rečem...moj stari oče je varal mojo staro mamo, moj oče mojo mamo, moj mož mene....  a naj se pod vlak vržem? A daj no, je bil pač nesrečen splet okoliščin, nekdo ga mora pretrgat, a ne. Jaz ne mislim biti žrtev okoliščin. Pa se imam lepo in fajn. Z novim človekom. Ti pa se boš odločila sama. In v tem smislu delovala. Al pa ne...lahko se odločiš jokat in stokat in reči, da so vsi zanič. Odločitev je tvoja.