eto kopiram kar to kaj sem sedaj napisala na blog:
danes je najprej mala ugriznila brateca in to tako, da je revček tako jokal,... Kar odgriznila mu je ne kos kože in potem je nekaj nisem ubogala jaz in je ugriznila mene, jo skregam in razložim da ne in konec in da se to ne dela in seveda me je še enkrat čavsnila, da me je kar cela roka pekla. To da je dobila dvakrat po riti ni bilo namensko, ampak bolj refleksno. Se pa je potem jokala kot da bi njo kdo ugriznil,... Ko bi jo vsaj bolelo. Sprašujem se kako dopovedati otroku če nič ne zaleže. Kako? in potrebovala bi konkreten odgovor, ne nekega moraliziranja.
Pri malemu smo se nekako navadili, ubogat zna, ko pa ne pa se pogovorimo nekako. Ravno prejšnji teden je dobil iz kleti zaboj z lego kockami, ker igrač ni pospravljal za sabo in jih ni imel niti namena. Sedaj pospravlja.
Seveda se trudiva, da vzgojiva otroka na ljubezniv način, pa da nista razvajena, ..... pa vse to, ampak se sprašujem kje je meja. Enkrat sem brala mislim da na ringaraji, da je razlika ali otroka vzgajaš ali kaznuješ, oziroma nekaj v tem smislu. Nekako nisem dojela tistega, ker torej jaz kaznujem otroka in sem mu sedaj naredila več škode kot koristi. Torej kaj narediti v primeru ko nič ne zaleže, poveš miljonkrat,... pa nič, potem moraš ga nekako postaviti na realna tla in ga potem v vsakem primeru kaznuješ, ker mu verjetno ne paše. Kaj pa vem o, ne razumem tega vsega. Jaz vzgajam po občutku in ne gledam na nobeno povezano starševstvo, nobeno kaj pa vem kaj je še vse. moje srce in moja ljubezen, ter seveda zdrava pamet mi dajata občutek za to kar je prav in kaj narobe. Sama sem otrok ločenih staršev, moje otroštvo je bilo vse prej kot kruto, ampak zato sem se tudi trdno odločila da se ne bom fizično znašala nad svojimi otroki. o.k. se zgodi kot danes, ampak to ne sme biti vzgoja. In seveda vzamem z veseljem kak nasvet od drugje in ga z veseljem uporabim.
Zdaj sem malo zatežila, ampak danes je verjetno tak dan
 
aja, pa še nekaj sem se spomnila, mali ima novo finto, začel je špukat. Nekako sva kar vredu z mojim reagirala in mislim da bo vredu, samo tak šok ravno en dan, ko pride babi na obisk pa jo on špukne. Saj ima včasih finte, npr. mu rečeš ne, pa se smeje, pa mu razlagaš pa nič. No kaj v takem primeru, je potem to kazen če ga pošljem v svojo sobo da razmisli kaj je naredil. Sem potem spet mimo vsekala???

_____________________________

Lp, Mojca
*****************************************
"Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim"
*****************************************
Plačano oglasno sporočilo:
www.atrium-nep.si

Naš je imel tudi neko obdobje grizenja in takrat sem ga enostavno ugriznila nazaj, ampak tako, da je začutil.Potem je prenehal s tem.

Zadnjič je pa spet začel nekaj grizt, ker ni bilo nekaj po njegovo, sem ga pa zaprla v sobo za dve minuti, nakar je bil pripravljen na pogovor.No, da sedaj ni več grizel, bomo videli vnaprej, ampak verjetno ga bom kar v sobo zapirala, če nič drugega ne bo pomagalo.

LP,
SIbil

_____________________________

Moja dva srčka:

angelček Patrik - 13.10.2004 - 05.04.2011
Lukas - 28.02.2007

Moje izkušnje so take- otrok mora vedet, da misliš resno, pa če si drugače ne da dopovedat, pa dobi tud eno po riti! Otroci do treh let namreč umko še ne doumejo, kaj točno pomenijo prepovedi in zato se to tudi dogaja - namreč, da mu 100 krat poveš, pa še kr isto dela. Zato so pač potrebni drugi prijemi - jaz tavečjega zaprem v sobbico, ko trmari in ven sme, ko se umiri - pa če pride prej ven, ga "popravim". Ja, pa kr deluje. Pa preusmerjanje pozornosti. Sem opazla, da če mu dopoveduješ, da neki ne sme in on to še 100 krat naredi, si sam še bolj zapomni in potem to dlje časa izvaja!Pa bognedaj da te enkrat dobi, da nii ziher v to, kar mu govoriš - takoj te spregleda in te v nadaljnje ne šmirgla več! Še sploh, če kdaj popustiš!
Sicer pa jaz menim, da je vzgoja ena najtežja naloga starševstva in se moraš vsakodnevno prilagajat otroku, razpoloženju, sebi in svojemu razpoloženju, situaciji... Ja, moremo bit kr fleksibilni in predvsem moramo bit umetniki, da naredimo približno prav!
Za kako po riti se pa nič ne sekiraj, zato še nisi slaba mama, četudi imaš slabe izkušnje iz otroštva! Ni treba ravno mlatiti otroka, pa po glavi bognedaj, pa skakimi pripomočki! To je za mene mučenje in pretepanje, kaka po riti  al pa frc za uheljček je pa včasih nujni vzgojni ukrep, pa naj reče kdor hoče, kar hoče! Mene ne bo prestavil!
Srečno. 

_____________________________

MONTIGNAC

Tudi jaz se strinjam s Sibil in Naty-Tajo glede kakšne vzgojne. Moj sine je star 22 mesecev in ima spet obdobje grizenja. Ampak počasi se je že navadil, da to ni lepo in da to boli. Zakaj? Ker prvič ko me je ugriznil, sem ga enostavno nazaj. Ugotovil je, da to boli in potem je počasi nehal. Sicer mu še pade na pamet, kadar je zaspan in sam ne ve, kaj bi počel, ampak drugače pa ne. Tako da jaz sem tudi mnenja, da kakšna vzgojna po riti ne škoduje, čeprav vem, da je večina staršev proti temu. Ista je moja tašča - otrok se pa ne sme tepst, povsod to govorijo, povsod to piše - na mojem  (se pravi njenem sinu) je pa kuhalnico zlomila  Zdaj pa kar naenkrat tak preobrat? Njene ljube, zlate vnukinje (od hčerke) so pa nevzgojene tako, da glava peče (ena 5, drugi dve 22 mes.). Zato mislim, Moyca, da se nimaš kaj sekirati, če dobi kakšno po riti, ker če jo "udariš" z roko, mislim, da otrok joka bolj zaradi tega, ker je užaljen, kot pa zaradi bolečine. Zapomni si pa!

Jaz bi jo nadrla kot psa. In če se jaz derem, imam izgleda tak gromki glas in tak grozen izraz na obrazu, da se me otrok res ustraši. Se moram prav malo nazaj držat, da se ne preveč. V bistvu je ena po riti milejša oblika, kot tole, kar jaz kdaj naredim. Ampak pri nas pomaga. Je pa vsak otrok drugačen, vsem prav gotovo to ne zaleže.
Za da je šel v sobo se dret je včasih tudi pomagalo. Zdaj te potrebe ni več.

Kaj je to špukanje???

Evo, ravno danes sem mislila mal povprašat, kaj naredite, ko otroku 100000x rečete, da česa ne sme, pa on kar svoje fura.

Meni včasih tudi prekipi in dobi kako po riti pa v sobo. Sicer se potem navadno polula, ker je brez plenice . Se pa ne obsojam, če mu kako naložim - saj to je čist nalahko, ker sem mnenja, da s tepežom se res samo ustrahuje otroke.

Sam zadnje 2 dni je tako tečen, da je prava muka. Pa mu lepo dopoveduješ, da zdaj to ne, pa kar tečnari, potem te udari. In sem mu že nevemkokrat rekla, da tepemo se pa ne - on pa ja, da se. Če mu rečeš, da bo dobil po riti ali da bo kaznovan pa reče ja, v redu. Ja hudiča! Včasih še najbolj pali, če mu preusmerim pozornost na kaj zanimivega - sam potem sem pa kot detektiv, da najdem nekaj kar bo ok in se bo mal pomiril. Pa poskušam se izogibati temu, da je on glavni in je vse po njegovem. Mora se znat prilagajat in kdaj tudi malo počakat. Sem pa (in bom še bolj) začela bit bolj nepopustljiva in vztrajati pri svojem.

Izgleda, da imamo vsi enake izzive z našimi .

To je po štajersko pljuvanje . Sem se mogla velik novih besed naučit, ko sem se preselila iz LJ v MB,,

Smo imeli oboje - 'špukanje' in grizenje. Pljuvanje smo ignorirali, če res ni bilo prehudo, ob grizenju ko je bil manjši je dobil po riti, zdaj pa pri nasilju v spalnico na mojo posteljo sedet, dokler ni pripravljen na prijazno obnašanje.

Pa pri nas res najbolj deluje, da ga hvalimo ko je priden in ignoriramo ko začne z neumnostmi. Je pa res, da če se dogaja nasilje, tega ne moreš in ne smeš ignorirat.

Ko je mene naša prvič ugriznila, sem se sredi Obija tako zadrla, da so vsi obstali. Ona pa v jok...
Pa se nisem zanalašč, samo sem bila tolk presenečena da sem skor jokat začela. In od takrat naprej me še ni ugriznila

Naši res najbolj zaleže če se fino zadereš in potem kao da jokaš... Potem se kar sama opraviči in mogoče proba še koga drugega, če pa je rezultat isti potem neha.
Pa če njo kakšen drug otrok ugrizne, udari, porine,... ji najprej povemo: "vidiš kako te to boli. Mene je tudi zadnič bolelo, ko si me ti udarla, se spomniš? Je mamica tudi jokala... To ni prav kar je fantek naredil. Ti tudi ne boš nikoli več, ane?" Potem pa jo malo pocrkljamo in to je to...

Pa moram reči da zelo redko še proba tepst, grizt...

Pomoje da mamo srečo, a ne

Ko berem vaše pošte, se mi zdi, da imate zlate otroke. Naša že lep čas grize in očitno še ne misli nehat.  Pa smo sporbali vse, jo zaprli v njeno sobico, jo skregali, jo nadrli, tud to, da sem jo nazaj ugriznila. Enostavno se je nič ne prime. Ko nekaj hoče od sovrstnikov in ne dobi, najprej pomisli na grizenje in se tega tudi loti. "Na srečo" ne ugrizne močno. Še vedno in vsakič, ko to sprobava, jo umaknem od ostalih, ji razložim, da tega ne sme (mislim resno in tud sem resna), in da mora opravičit. Če se noče opravičit, gre v sobo. Ponovadi se opraviči in da lupčka oz. poboža tistega, ki ga je ugriznila.

Tako, jaz nimam nasveta, kako se uspešno rešit grizenja. Razen tega, da vedno pokažeš otroku, da tako obnašanje ni dopustno. Meni vsi pravijo (vsi starši malo večjih otrok), saj bo minilo....

Ja, dolina, to (počakat, da mine), al pa prit do dna, zakaj to dela?
Ma sej pravim,da mormo bit vse od psihologa do zverine, ki ne zdrži več...
Pa to bo še trajalo...tam do večnosti

_____________________________

MONTIGNAC