No, da še za vami podelim izkušenje porodnega dne.
Bili smo 1 dan pred uradnim PDPjem, 05.05.2006. Na pregled v LJ porodnišnico sem zjutraj šla kar peš (25 minut hoje), ker je bilo tako super sončno vreme. Pa še en sprehod tik pred zdajci tudi ne more škodit, sem si rekla.
Tisti dan so nosečnice kot po tekočem traku hodile iz sprejemne pisarne v zelenih haljah, to pomeni gužvo na porodnem oddelku. In ko meni dohtarca reče"ja, 3-4 cm ste odprti, a bi šli rodit?", sem rekla "No, pa grem". Tak fajn datum se mi je zdel, ta peti peti .
In pokličem  v službo, naj kar ostane tam še tja do enih, naj pa potem vseeno pride, da bomo rodili in da to ni vaja NNNP (nič nas ne sme presenetiti), ampak da gre zares . Takrat je bila ura 10.30, ko me sestra pospremi v čakalnico na porodnem oddelku, kjer sem po klistirju, tuširanju čakala še več kot 2 uri na prosto sobo (!!). Še dobro, da nisem bila nujen primer, bi verjetno morala roditi kar na hodniku . Vmes sem gledala POP TV (Ponovitev Trenj na temo Tito) in začela že brati knjigo, ko le dobim zeleno luč za rodit. In me dajo v luškano malo modro sobico, kot nalašč za našega . Ob dveh, ravno ko so mi predrli ovoje, prileti moj , povsem adrenalinast in pripravljen za akcijo (pomagat dihat in fotkat , jaz pa vse ostalo). Ena mlada dohtarca, ki je predrla ovoje kar 2X (ker se ni nič zgodilo, tudi kapljica vode ni odtekla, ker je bil  je zagozden in je čist zamašil izhod), je kar takoj povedala, da je s tisto kvačko našega  po glavici poškrabala in da bo ven prišel z okraski na glavici (in jih ime res še danes, a bodo kmalu izginili).  Ker se ni čisto nič zgodilo (ne voda ni odtekla, niti naravnih popadkov ni bilo od nikjer), so se odločili za umetne, ki pa niso takoj prijeli, zato pa so čez pol ure (ob 15.30) povečali dozo in takrat - popadki kar takoj na 2-3 minute. Sva s  morala kar takoj zelo intenzivno delati (predihavati popadke), da nama ni bilo več nič do smeha. Malo prej sva še sklepala stave (glede teže našega , zmagala sem seveda jaz, moj  je preveč navzgor udaril, čisto po moško),...
Normalno predihavanje je trajalo kako uro, potem smo jih vmes par predihali po pasje (podatek za : ZELO ZELO pomaga, če dihate tako, kot so nas naučili v šoli, meni se je zdelo, da sem s pasjim predihavanjem razpolovila bolečino od prej), zadnje 3 pred potiskom pa z masko. Vmes mi je najboljša babica na svetu (Jožica Drame - istočasno smo pri njej rojevale kar 3, tako da je ubožica tekala iz ene sobe v drugo, tako da je moj  bil dejansko njen asistent, samo še uradna diploma mu manjka ) dala še nekaj proti bolečinam, za kar sem ji tudi hvaležna. Da me malo pocrta, je rekla. 
Pri predzadnjem popadku sem še vedno komandirala "Pejt po babico, pejt po babico" (sem se že ustrašila, da bova s  kar sama rodila , ker je takrat ravno ni bilo v sobi).
Ob 17.33 se je v tretjem popadku ob iztisu rodil Gašper - najlepši otrok in pravo sonce v najinem življenju. Težko bi naročili boljšega !

Joj, kako lepa zgodbica. In res lepo napisano. Iskrene čestitke za vse člane družinice !

Čestitke za tako hiter porod

Č E S T I T A M 0

Čestitke!!       
Ob takšnih zgodbicah tudi mene prime, da bi še imela