Moja mama  je po dolgih letih očetovega pijančevanja le zbrala pogum in ga zapustila. Vsa ta leta takega življenja so naredila iz nje pravo razvalino, brez poguma, nesamozavestno, brez kakšnih koli interesov in seveda brez  družbe. Občutek imam, da če ji ne bom pomagala,  bo še naprej samo delala in se utapljala v svojih obujanjih spominov, kaj ji je oče slabega naredil, kaj je rekel, kaj vse je morala pustiti, ko je odšla... V glavnem samo premleva in premleva ene in iste stvari, in se ne pusti dopovedati, da mora začeti razmišljati o sebi in kako si bo zdaj uredila življenje.
Ko  sem po netu iskala kakšne variante pomoči, sem naletela tudi na skupine Al anon, kjer se zbirajo svojci alkoholikov, in pomislila, da bi bilo to mogoče primerno zanjo. Mogoče bi lažje sprejela, da mora zdaj kaj narediti še s sabo, če ji še kdo drug to pove? Ima kdo od vas izkušnje s temi skupinami? Kako potekajo srečanja? Kako poteka sprejem v tako skupino?
In  hvaležna bi vam bila, če morda poznate še kakšno obliko strokovne pomoči, ki bi lahko pomagala mami, da se postavi na noge.

Hoj! Imam izkušnje pa k sreči kratkotrajne, ker so moji tašči hitro pomagali oz. Rugelj jo je hitro postavil na realna tla. Srečanja pri njem so bila pred leti zelo ostra za vse udeležence (tega je sedaj 10 let, kako izgledajo sedaj terapije ne vem). Večinoma so taka srečanja milejša, vsekakor pa so soočenja samim s sabo običajno boleča. Če je mama pripravljena iti v tako skupino, to toplo priporočam.  Ne moreš verjeti kakšen učinek ima, če tretja oseba pove, katera dejanja spremeniti, da se bodo kolesa začela vrteti v želeni smeri. Svojec tega NIKOLI ne more tako uspešno izvesti.