Živjo punce!

Moja punčica je stara 1 leto in že od rojstva spi pri nama z možem. Vem, moja napaka, ampak po porodu sem bila preslabotna in malo tudi lena, priznam in ker sva se dojili, sem hitro obupala z vstajanjem in spanjem v posteljici. Zdaj pa še vedno spi pri nama, čeprav se ponoči ne dojiva, sicer pa. Sem parkrat poskušala na silo, in jo pustila malo jokati, ampak nimam srca, da bi jo videla jokati. Zato sem vedno popustila.
V bistvu sem že obupala nad posteljico, imam pa možnost, da jo dam v svojo sobo, v večjo posteljo, ampak brez ograje. Vem, da se da to kupiti, ampak ne vem, če bi mi to uspelo.

Ali imate mogoče kakšen dober nasvet kako  naj to s čimmanj joka sprovedem?

Hvala in lp. Lari.

moja metoda: zvečer grem z njim v sobo in mu pripovedujem pravljico potem pa mu še zapojem upsavanko(1x, 2x, mogoče 10X), si izmišljujem besedila itd. načeloma ga v temi nič ne sprašujem več, samo božam pa ljubčkam, da se pomiri. ne smeš biti neučakana, kao dej mala zaspi, na popu je en dober film, najprej bodi ti umirjena, pa se bo še otrok. sicer pa: ko je bil noel star eno leto, ga niso zanimale niti uspavanke niti pravljice, on je najraje zaspal v tatijevem naročju (ob tvju, s flaško v ustih).

Ups 1 leto, to pa ne vem, mi smo stari slaba dva meseca . Spimo pa že v svoji posteljici . Za dojenčke je lepo napisana ena knjiga ne vem točno naslova, nekako takole Brez joka v spanje - ali nekaj podobnega - samo verjetno je za enoletno punčko že prepozno...  jaz bi se tudi držala zgornjih nasvetov. Veliko sreče, čimmanj joka in sladke sanje.

Knjigi je naslov Otroško spanje, brez joka v spanje in je primerna tudi za enoletnike, če ti pomaga. Jaz sem jo prebrala dvakrat, pa mi ni, pa jo bom še tretjič.

Sicer pa sanjab, mi smo bili nadpovprečno pridni, v svoji posteljici, sami zaspali, vse do četretega meseca, ko se je pravljica končala. Sem mislila, no z našo pa ne bo težav. Pozabi! Sem na robu živčnega zloma v zvezi s spanjem. Ne strašim, samo povem.

Lp,
mirno in sladko spanje!

Ja Maja si me kar malo prestrašila. Ali veš kaj je bilo narobe, da se je pravljica končala? Ste bili bolni? Zobki?

m@j@
Tudi jaz sem bila ful važna, ko sem fantovi sestri razlagala, da naša pa spi kot top čez noč (spala 14 ur, zbudila vmes le 1x), potem pa se je tole zbujanje kar množilo in množilo...
Še ne dolgo tega, pri 13m, se je do 1.00 zbudila 8x  Ok, res je potem pridelala 2 zoba, ampak - halooo?
Mislim, da nekje do 4., 5.m še spijo, potem pa začnejo pogrešati mamico, sanjati in večina se jih ful pogosto zbuja.
Tista knjiga tudi nam ni pomagala.

ojla

pri nas je bilo podobno. Od rojstva pa tja do 6. meseca je bilo super, nobenih problemov biti v svoji posteljici. Potem pa zobki, pa prehlad...in se pravljica konča...pa seveda zavedno izsiljevanje, tko da mamo še dons probleme, ker joka k jo dam v postlo, sploh po kaki bolezni ko se carta pri meni.

Se že ornk zavedajo in to pridno izkoriščajo.
Nimam pametnega nasveta, ampak mogoče ko bo starejša, da se jibo dalo dopovedat. Čeprav pravijo, da je vedno težje (s starostjo)

lp maja

_____________________________

Lepo je biti mamica!.......včasih tudi naporno seveda :)

pri nas starejša nikoli ni spala v svoji posteljici, sem bila malo sama kriva, ker sem bila na začetku premalo vztrajna, no potem, pa je nisem mogla nikakor navadit, se je vedno drla kot bi jo iz kože vlekli, ko smo jo notri dal. pa je pri drugem letu dobila svojo veliko posteljo in od takrat spi brez problema celo noč.
mlajši je v mali posteljici spal do šestega meseca in to celo noč, potem pa je bilo veselja konec - je začel dobivat zobke, kar 7 naenkrat v mesecu dni in od takrat ne spimo več. v posteljico ga sploh stlačit ne morem ker tuli kot zver, zato zaspi v najini in ga prenesem v njegovo - 15 do 30 minut kasneje sirena in to vsak dan. tako, da bo sedaj dobil tudi on veliko posteljo, potem pa upam, da se bomo končno naspali.

tako, da mogoče poiskusi s tavečjo posteljo, ker tam se lahko poleg nje uležeš in se še malo crkljata, kar v mali posteljici ni izvedljivo.
lp s