Živijo vsi,
ful sem vesela, ko se najdem v zgodbah, ki jih pišete ve. Vem, da nisem sama! Vem, da nimam težav samo jaz! In to me na nek način tolaži...
S partnerjem imava doma prikupno štiriletnico in že dobri dve leti se trudiva, da bi dobila družbo. Prvič je šlo prav vse brez problema, sedaj pa... Ajoj. Jaz lezem v drugo polovico tridesetih, moja dragi pa je že upihnil štirideset svečk. Spomladi sem bila pri G in mi je naredila UZ, ter predpisala Klomifen za dva meseca. Potem pa nič. Šla sem po napotnico za HSG, pregled opravila, vse bp. Potem je šel moj na spermiogram, pa je postalo jasno, da so plavalčki leni kot hudič. Evo, zdaj je spet tri mesece mimo, pa kar nič. Zamenjala sem službo, hodili smo na dopuste za sprostitev, šla sem celo k bioenergetiku, da spravi vse tokove v ravnovesje, pa kar nič. Moj dragi naj bi šel v januarju na drugi test, da vidijo, če se je stanje že kaj izboljšalo. Čas pa teče... Kaj pa zdaj? Ali naj vztrajava naprej ali nama je naklonjena le najina zvezdica? Bojim se tudi, da pri umetnem trajajo postopki pošastno dolgo in bo naša deklica že krepko v šoli, ko bi, če bi....
Vsi okoli mene imajo po dva ali tri naraščajčke in me več ali manj pri vsakem srečanju pogledajo v trebuh, potem pa v obraz. Je zoprno in z nikomer ne morem govoriti tako, kot si dopisujete ve, ki ste tudi v taki ali drugačni situaciji.
Laže mi je, če lahko o tem govorim brez občutka opravičevanja in zgovarjanja in da mi ni treba vedno znova poslušati: ja saj bo (in ob tem me pomilujoče gledajo).
Večerni pozdravček,
