Pozdravljene.
Velikokrat zasledim, kako ene napišejo svoje težave, potem se pa nekatere dobesedno norca delajo iz tega, ker pač ene niso trdnega značaja. Pač nimajo "jajc" za nekatere stvari, da bi lahko stvari kar naredile konec. Ker sem sama takega značaja, da "tarnanje" na novih temah vzamem resno me zanima, kako se lahko ene delajo norca iz teh oseb, ki so v stiski. So res nekatere tako zaverovane in odrasle, da se njim ne more nič slabega zgodit ali pa so tako samozavestne, da znajo pri sebi narediti red, četudi se gre za čustva. Kako postati trd, (neizprosen mož jeklen) kajti marsikdaj v življenju bi mi prišlo prav (pa ne mislim za RR forum)?

Veš, kakšno je moje mnenje? Pes, ki laja, ne grize.
 
Je treba gledati z rezervo, saj je največkrat res tako, da se nekdo kaže na zunaj čisto drugače, kot je v resnici.

_____________________________

http://www.mojalbum.com/taia/moje-torte

Papir (oz. v tem primeru tipkovnica ) vse prenese.
Ne smeš vsega verjet in resno jemat, kar prebereš.

Pomoje se dost tak že rodiš. Nekaj se sicer da narest, če se hoče.
Pa noben ni skoz trden. So stvari k te prizadanejo. Sam neki je k te prizadane jokat, neki pa ztulit se pol pa neki narest.
Pa sebe je treba met rad. To je pa glavno. Če človk sebe ne mara oz. ma raj svojga moža, sosede, tašče....ne vem koga še, bo pač težko trden. Sebe je treba na prvo mesto postavt. To se pa da naučit, če vas že starši niso. Malo sebičnosti ne škodi.

Se strinjam.

Mene je življenje že marsičesa naučilo, tudi tega, da te vsaka beseda neznanca/znanca ne prizadane, da je potrebno med stvarmi najti prave...jih videti in razumeti....
in da če nekoga prosiš za mnenje, da znaš prenesti tudi kritiko....
Včasih je lahko kakšen bolj "trd"odgovor veliko tehtnejši, modrejši, boljši, kot pa nenehno pomilovanje. Resnici je pač treba pogledati v oči, tako ali drugače (kdor si to v resnici sploh želi).

Se ne norčujem iz nobenega, enostavno pa določene poste preskočim.


Se je pa potrebno zavedati, da je to forum....da ravno partnerskih vez se tu ne reši, da na RR nismo razsodniki, če je katera noseča....

V real lajfu je pa po mojem tako kot pravi Jessy...

Oprosti, ampak včasih so te težave res takšne, da nimaš kaj drugega, ko norca se delat iz njih ( čeprav jaz osebno to res izjemno redko počnem ), ampak vedno se spomnim "teževe" ko je ena spraševala, kaj naj naredi, da bo mož večkrat z njo seksal; ona namreč vsak večer poterpežljivo sedi in štrika in čaka, da bo mož navalil...
Itak je 3/4 težav oz. situacij izmišljenih in se tista, kij je sporno temo izumila veselo smeji, ko bere odgovore.

_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

Imamo dve ušesi...zakaj že?
Po moje je tudi tako, da lahko tukaj gor potarnaš, daš kakšen nasvet in se izkašljaš da se bolje počutiš.
Res ni prijetno da tolčejo po tebi itn. ampak kot je že ena rekla je kritika tudi pomembna, ker se mogoče iz marsikatere kaj naučiš. Mene edino moti da npr, ena oseba napiše problem, ki ga nekatere kritizirajo ali pa je malo čudne sorte, pa potem ko napiše drug problem je pa ne obravnjavajo več, ker vse vržejo v isti koš.
'češ, zadnjič si butasto napisala, danes pa tudi ne more bit kakšen resen problem'.
Sama osebno napišem gor da se izkašljam, da dam ven tisto jezo, ki bi jo drugače mogoče držala v sebi kar pa nebi bilo dobro zame, saj se bi nabiralo in potem bi bila eksplozija. Dostikrat sem dobila tudi kakšen dober nasvet...predvsem pa gre za zbijanje prostega časa in nekakšno 'druženje',če lahko tako nekako rečem.
No, pa me hitro skritizirajte ( hec ).

Oh ne ozirajaj se preveč na to. Eni pač vedno kritizirajo, saj pač uživajo v tem. Je pa tko, drugim solit pamet in se norca delat je najlažje. Tud men se je že to tle gor naredl, da me je ena ful skritizirala. Se sploh ne sekiram, je treba z rezervo vzet. Me je pa že zlo mikal, da bi ktero spoznala,ki veliko kritizira. Ponavadi take nimajo preveč pošlihtano pri sebi.
Mi je pa zlo zanimivo brati kako katera piše komentarje glede varanja in ločevanja itd. Me je že marsikdaj mikalo, da bi katero prašala,če je to že dala skozi, k tako veselo piše KAJ BI naredila, če bi bla v koži tiste k piše. Hahaha malo morgen.
Ne se obremenjevat s temu in ti kar piši, kar te pač teži, včasih je pa tut kakšen pameten nasvet ali pa vsaj malo tolažbe.

    Strinjam,se popolno z Karin,res mislim,da če sebe nimam prvo rad,potem tudi naprej gledaš vse črno.Sama se tudi veliko obremenjujem,a  počasi,upam,da bo drugače.

Izkušnje in karakter. Jaz sem občutljivček, če bi me lubi nadrl, bi me zelo prizadelo, on to ve in je ravnotak občutljivček, zato se ne kregava na tak način, ampak bolj mirno. Zato mi je mogoče včasih težko razumet, kako lahko nekdo prenaša dretje in nadiranje in mogoče celo kaj hujšega. Vendar pa se (vsaj zavedno) ne delam norca iz tega, ker na splošno mislim, da če človek vpraša za nasvet, ga ne smemo zatreti, ampak mu pomagati... Ne vem, če mi rata, se pa vsaj potrudim...

Ampak to, da sem občutljiva, ne pomeni, da moram bit tudi strahopetna - to pa nisem! Mislim, da sem v zvezi z odnosi z ljudmi kar pogumna: ne delam se, da problema ni in večinoma že prej mislim na to, kaj vse se lahko pojavi - pa ne pesimistično ampak iščem rešitve že vnaprej, kar se mnogim tu in v resničnem življenju zdi blesavo - ampak meni to dela, saj veliko lažje pravilno reagiraš na problem, če si enkrat prej že premišljeval o njem, ko ga sploh še ni bilo. Takrat si čisto trezno in nepristransko našel neko rešitev in ko se problem zgodi, veš, kaj je prav in te čustva ne odnesejo nekam daleč stran...

Je pa res, da je tu dostikrat problem, da se ljudje oglasijo s svojimi problemi, ko so ti res že veliki in jih je težko kar tako na hitro rešit in potem ljudje ne vejo več, kaj naj napišejo, ker ni enostavne rešitve in se pač začnejo norčevat.
Če pa sprašuješ za naprej ali za drobnarije, kot jaz, pa dostikrat dobiš odgovor, ne kompliciraj . Saj zato pa hočem vedet odg., da ne bom komplicirala...

Sicer pa kar se mene tiče, kaj je mene naredilo tako, kot sem:
- junaki otroških knjig, ki so mi bili vedno všeč pogumni in aktivni, ne pa razne princeske, ki so se hotele samo poročit s princem ...
- fantje: mami recimo ni marala 2 od 3 in če sem hotela bit z njima, sem se morala pač postavit za to - no, zdaj si je že davno premislila in mojega lubija obožuje
- moja : ko sem videla, da je ona nesrečna, če sem jaz nesrečna, so se mi vrednote zasukale: ni več bilo toliko kompromisev in prilagajanja, ker je naenkrat postalo veliko bolj pomembno to, da sem jaz res zadovoljna - ker otroku ne moreš lagat, vsaj ne tako malemu, ker vse začuti... Takrat sem videla, da je to, da sem jaz res srečna veliko bolj pomembno kot to, da so drugi, ki jih imam sicer rada, ampak niti približno toliko kot njo...

Skratka ljudje, ki jih imaš rad in so prizadeti, če si ti prizadet. Takrat se postaviš zanje, če imaš vsaj malo jajc... (je pa to sigurno meni lažje, ker me v otroštvu nihče ni "kastriral")

Najbolj lahko je pametovat, ko ti gre vse kot po maslu. Ko pa pride trenutek in se tudi takim osebam zalomi, pol je pa druga zgodba. Težko je govoriti, kako bi nekdo reagiral v določeni situaciji. Saj veste, nikoli ne reci nikoli oz. zarečenega kruha se največ poje. In se čisto strinjam s tabo, decembrka.

Ronjo pa čedalje rajši berem .

Ali pa jamrat in jamrat, ko ti ne gre.

Se delno strinjam. Dokler ljudje nismo osebno čustveno vpleteni, je pač lažje pisati neka dejstva, kot pa takrat, ko jih doživljaš na lastni koži. In najti rešitev je vedno lažje takrat, ko jo iščeš "stvarno", ne pa čustveno vpleten. Tako pač je.

Decembrka, odgovori so vedno stvar dojemnja posameznika, nekdo jemlje pač to kot zafrkavanje, drugi kot žalitev, tretji je hvaležen, da ga s takšnimi odgovori "zbudiš" oz. predramiš in mu odpreš oči. Saj če je na eno temo toliko "nesramnih" odgovorov, se mora pa tudi avtor teme vprašati, zakaj je tako.  Kar tako se ti odgovori tudi ne pišejo. Drugače bi imela vsaka tema samo "nesramne" odgovore.

Je pa res, da smo ljudje različni, zato bodo takšni odgovori in takšna vprašanja vedno obstajali....ker....kot sem rekla, je to pač stvar dojemanja posameznika.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Mislim, da ni recepta. Jst bi si ga tudi želela vedet. Al si al pač nisi. Življenje te lahko pač malo preoblikuje-bistvo je pa zmeraj isto.

Kaj takega pa brez operacije domnevam ne bo šlo.

Drugače pa običajno vse prinese čas.

Ma, ne vem, meni tega ni prinesel čas. Večinoma sem se kar zavestno odločila, kako bi rada reagirala... Pa pomaga če si ne lažeš: če si ne rečeš, da si zaradi otrok tam, kjer je otrokom slabo, recimo... Ali da se bo vse samo uredilo, ker se praviloma ne. Ali da bo čas prinesel svoje - ker sicer prinese, ampak po navadi ne tega, kar smo mislili, da bo (vsaj ne, če mu malo ne pomagamo;).

tudi jaz bi rada tako, pa mi večinoma ne ratuje...čas ni odgovor in rešitev....
Mi je pa zanimivo prebrat kakšno konstruktivno kritiko, ker me premakne v svojem vedenju, razmišljanju, reakcijah, ker mi pokaže še drugo stran, ki je jaz morda ne vidim. Določene odgovore pa je potrebno prebrati tudi z rezervo...

Srečno

_____________________________

srečna

 Ronja, jaz te tudi rada berem.

Hm, se strinjam s Karin, kako boš dojemal odgovore drugih je odvisno, na kakšno mesto postavljaš sebe. Če se ne ceniš, dvomiš vase, v svoje odločitve, potem je velika verjetnost, da boš vsak, še tako mil odgovor, sprejel kot osebni napad. Povsem človeško. Če si že prizadet, potem narediš vse, da svojo dušo zaščitiš, da (lahko tudi upravičeno) kritiko spobiješ tako, da jo preumeriš v avtorja - on je kriv, slab, grd, ker mene, ki sem že tako na dnu, napada. Nekateri ljudje pridejo tu do točke, ko pri sebi vendarle spoznajo, da morajo nekaj narediti na sebi in začnejo kritike sprejemat, uporabijo jih kot pozitivno spodbudo.

Jaz se trudim, da nikoli ne pišem z namenom nekoga prizadeti. To mi ne uspe vedno, vem, ampak nikoli ni napisano z moje strani z namenom nekoga čustvano raniti. Če pa moji odgovori nekoga vendarle prizadanejo, potem velja zgoraj napisano - v sebi so preveč prizadeti, imajo preslabo podobo glede sebe in si besede odinterpretirajo tako, da se zaščitijo. Vsak sam pri sebi pa mora skleniti, da ima tega dovolj, da bo delal na sebi, na svojih odzivih, da bo poskušal ločiti med svojimi čustvi in realnostjo, se začel bolj ceniti. Se mi zdi, da je ključen trenutek v temu, ko spoznaš, da napake niso odraz nečesa slabega, temveč so tu zato, da se iz njih nekaj naučimo in zrastemo, da nas lastnih napak in neuspehov ni treba biti sram in da le, če poskušamo nekaj spremeniti, če na tem delamo aktivno, do sprememb dejansko pride. Seveda tudi drugačnih, kot smo pričakovali, a če sami ne bomo odreagirali, potem se ne bo nič spremenilo. 

Zdaj, zakaj se nekateri konstantno norčujejo?
En razlog se mi zdi to, da je težko dojemat probleme drugih kot pomembne in velike, če jih mi na točno tistem področju brez problema rešujemo. Vsi imamo delčke življenja, v katerih se počutimo kompetentne in delčke, kjer smo izgubljeni. Eni bolj, drugi manj, ampak to velja za vse. In če se npr. kdo zna naravno dobro pogovarjat, nima problemov z vzpostavljanjem komunikacije, potem se težko vživi v kožo nekoga, ki mu to ne gre dobro od rok. Prvemu vzpostavljanje stikov ni problem, drugemu pa je velika muka vsak socialni stik. In podobno.
Drugi razlog pa se navezuje na napisano v prvem odstavku. Tudi norčevanje iz drugih in posmeh sta lahko način smaozaščite. Tako se usmeriš na probleme drugih in manj misliš na svoje ali pa s tem probleme sogovornikov na forumu (ali v resničnem življenju) zaničuješ in jim jemlješ vrednost ter tako povečuješ vrednost sam sebi.


Sicer pa se mi zdi v Sloveniji kar nekakšna kulturna posebnost, da se moramo sami zbijat, se dajat v nulo, biti skromni in uslužni, ker smo majhni in nas nihče itak ne upošteva, eni stalni brezvezni občutki krivde in slabe vesti, če se upravičeno (!) pohvališ s svojim uspehom, pa te imajo za arogantnega in samovšečnega. Bodite ponosni nase in na svoje uspehe (pa naj bo to lep vrt, sposobnost poslušanja, dobra kuha, natančnost, karkoli že). Brez kančka slabe vesti.

< Sporočilo je popravil Ankica -- 13.7.2008 17:02:44 >

Hvala, punci! Zdaj mi je pa kar malo nerodno . Jaz se pa vedno sprašujem, ko vidim, kako klobaso sem oddala, če kdo to sploh prebere... (no, tole je pa sigurno moj najkrajši post doslej )

Ronja naj ti ne bo nerodno  tako pač je, včasih ti uide tudi kakšna pametna
srečno

_____________________________

srečna

To pomaga, zelo. Ko si ne lazes, ko si iskren do sebe, odgovori pridejo.

Ja, saj to je tudi res, samo eni ljudje rabijo veliko več časa, da spoznajo tiste grde stvari oz. da najdejo pogum in naredijo drugače.

Fajn napisano, Ankica.

Najlažje je drugim govoriti, kako ukrepati, če te npr. tašča zeza, mož ignorira, otroci izsiljujejo, sorodniki izkoriščajo... Govoriti je eno, storiti je drugo. Tudi sama sem v nasvetih drugim bolj jeklenega značaja kot pa v resnici. Kolikokrat sem že komu dala kakšen nasvet, kaj storiti (Ja, postavi se zase!), ko pa sem bila v isti situaciji sama, pa sem seveda klonila. Taki pač smo...

In mislim, da tiste,ki se delajo norca iz drugih niso tako samozavestne in nimajo same doma nič bolj pošlihtano, so pač "pametne" (kot sem mnogokrat sama). Najlažje je biti general po bitki.