V začetku septembra se bom z otročki odselila v najemniško stanovanje (zdaj živimo na deželi, v hiši njegovh staršev), ker je pred mano ločitev in (kljub njegovi želji, naj ostanem tu) ne želim več biti v njegovi bližini (ker je on predlagal, naj greva narazen)...
V glavnem. Sin je star 5,5 let in ne vem, kako mu naj razložim, zakaj gremo živet v blok, zakaj gremo od tu, kjer je on srečen, kjer je njegov dom (na kmetiji)... Grozno se počutim zaradi tega in razmišljam, kaj naj rečem, da bo čim lažje sprejel...
Pomagajte... :(

Jaz ti predlagam,da mu poveš obzirno in njegovi starosti primerno.Razloži mu,Da ga imata oba z očijem zelo zelo rada,da pa pač ne boste živeli skupaj.Povej mu da bo očeta videl vedno ko bo hotel oz.da mu bo še bolj luštno.Nikar pa mu ne povej po resnici,ker še ne razume.
Moja soseda je naredila ravno to(bila je umazana ločitev,pa še oče se ni kaj dosti zmenil zanj)pa je imel otrok še dolgo časa čustvene posledice.Čimboj nežno in zavito v celofan!!!

Joj, grozno. Tega bi bilo mene najbolj strah. Ne tega, kako bi midva to prenesla, ampak kako bi recimo Ano odtrgala s kmetije, kjer je tako srečna.

Ne vem, prav pametnega nasveta nimam, mogoče samo to, da je veliko pomembneje, da boš srečna ti, kajti otrok bo to čutil in bo srečen s tabo, na kmetiji pa lahko še vedno preživi veliko časa. Če ostaneš, boš nesrečna, pa bo tudi mali, in bo zasovražil vse skupaj.

Zakaj pa ne želiš ostati tam? Ali to pomeni, da bi dalje živeli vsi skupaj, ali da bi se mož odselil? Najbrž ne, a ne, je le kmetija.
Nimam pojma, kako to izpeljati. Kaj pa če bi stopila do kakšnega pedipsihologa, naj ti svetuje. Ja, jaz bi to naredila.

Ostati nočem zato, ker mi že par mesecev govori, da bo on šel, pa še ni... In glede na njegovo finančno stanje in na to, da mu je doma vse lepo postlano... tut kmalu ne bo.
To, da živim skupaj z njim v domu, ki sva si ga ustvarla za družinsko življenje, medtem ko on misli na drugo in hodi s telefonom okrog... me pa nežno ubija in zato sem se odločila, da jaz grem.

Zarja, jaz sem mojima dvema punčkama vse povedala, kot je bilo. Videle sta, da se z očitam kregava, da ga nikoli ni, da nima časa za nas, da bi nas peljal na kakšen izlet, da bi se z njim igral... In sem rekla, da pač z očitam se več ne razumeva dobro, da se skoz kregava, kar tud za njiju ni dobro in da bomo bolj srečni vsak zase. Da pa bosta prišle k očitu lih kadar bosta hoteli. In tako tudi je. Kadar hoče jih dobi in kadar želita k njemu jih vzame. Nisem imela nobenih problemov z nijma zaradi selitve, tak da se je vse lepo izteklo. Menim, da je treba otroku povedati obzirno, tako kot dejansko je, vendar v takih besedah, da bo otrok razumel.

Podpiram te pri odločitvi,da odhajaš na svoje,ker če hočeš kolikor toliko normalno zaživet je to edina prava pot.Kar se pa tiče razlage otrokom ti pa težko svetujem lahko ti povem le to,da je velikokrat zelo,zelo težko,stvari niso enostavne in veliko staršev ne zna komunicirat normalno pri čemer trpijo otroci,srečno.

Aha, Zarja, če je tako, potem se popolnoma strinjam, da moraš stran. Verjamem, da to ubija, pa ne prav nežno.
Vendarle bi se jaz posvetovala z otroškim psihologom, kao povedati otrokom, ker če je fantek tako navezan na kmetijo, lahko pride do kakšnih težav, do katerih pa morda ne bi bilo treba, da pride. Dobro je, če nam nekdo lahko pove, kako deluje otrokova psiha pri tej starosti, na kakšen način dojema stvari in kako ravnati, da ne bo dobil izkrivljene predstave o vsem skupaj.

Se strinjam s Splišni, da bi rabila bolj strokoven odgovor. Men še danes ne bi bilo v blok za it, kaj šele v otroštvu, ko sem bila več zunaj kot notri. Že pri :love: se mi zdi, da nimam kaj delat, pa sva v hiši. Upam, da bo sin dobro sprejel in razumel, zakaj je to najboljše za vas.

Ja, sem vidla, da sem se narobe izrazla.
Ne ubija NEŽNO, ne! :((

:rozica:Živjo Zarja.:rozica:

Glede na to, da poznam tvojega sina in mi deluje razumen fant, bi rekla, da bo razumel, če mu lepo poveš, da se z očijem ne razumeta najbolje. Saj je verjetno slišal kdaj ko sta se kregala in mu to ni bilo všeč. Čeprav pa tudi ne bi bilo slabo, če bi prej vprašala kakšnega strokovnjaka za mnenje.
LP in oglasi se kaj.
Maja in:duda:

Jaz sem živela v hiši pri tašči, se pravi sta otroka imela babico in dedka v isti hiši. Mala je bila zelo navezana na očeta, mali pa na okolje, v katerem je živel. Stara sta bila 4 in 6 let, ko sem se odselila. Že dve leti prej sem vedela, da se bom ločila, pa nisem imela možnosti kam iti. Leto preden sem šla, sem ju počasi pripravljala na to, da bomo šli. Večkrat sem jima povedala, da se bomo preselili v blok, pa da bo oči ostal v hiši in da ga ne bo z nami. Pa babica tudi, seveda, da je ne bo čisto blizu. Povedala sem jima, da bomo šli zato, ker se midva z očitom ne razumeva in da sem utrujena od prepiranja. Da ga bosta lahko vedno, ko bosta hotela, videla in šla k njemu na obisk.
Ni jima bilo fajn. Mala je imela travme, da od očita stran pa že ne bo šla, mali pa, da on pa ven iz Lj. že ne gre. Pa smo vseeno šli. Mala je v resnici imela težave s tem, da je pogrešala očeta menda celo leto, v okolje pa se je takoj vživela, mali pa je nekako sprejel, da je pri očetu samo vsaki drugi vikend in ni jokal, ko je domov prišel, vendar se je težko navadil na okolje. Po kakšnem slabem letu so se stvari čisto uredile. Nikoli več si ne želita nazaj Lj., jima je tu preveč lepo, imata veliko prijateljčkov, oba pa sta se navadila, da sta pri očetu omejeno št. dni. Vidiš, vse se uredi, samo terja določen čas. Moja dva sta tudi mislila, da kaj drugega kot živeti v hiši ne moreta in da ne bosta srečna, pa ni problem. Sem pa res gledala, da je blok v zelenju, da imata dosti narave okrog, po drevesu lahko skorajda splezata na domač balkon in iz njega trgata jabolka. Nič groznega jima ni, vsekakor boljše kot je bila atmosfera v prejšnjem domu med njuno mamo in očetom. Umirila sta se pa oba takoj po par mesecih.
Kar pogumno, vse bo ok.

Po mojem mnenju je otrok že na nek način dojel, da se mama in oče ne razumeta (ne glede na to, koliko je star). Zato mislim, da kakšne posebne razlage ne potrebuje. Verjemi, da bo sam vprašal, ko ga bo zanimalo in kar ga bo zanimalo. Jaz sem svojemu Janu, ki je bil takrat star 6 let, povedala čisto preprosto - mami in oči se nimata več rada in zato se bo mami odselila. Da pa se nimava več rada, je Jan sam ugotovil že prej, saj je (žal) moral biti velikokrat priča psihičnemu in fizičnemu nasilju. In veš, kaj je rekel Jan? "Prav imaš, mami, saj se oči samo dere nate in te tepe. Pojdiva!"
Dodaten komentar verjetno ni potreben...