...in se upreti?















sladkarijam za vse večne čase?????????

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

nikakor

jih ne kupiš.

Rečeš NE in vztrajaš  pri tej odločitvi

No jaz imam pet otrok in jih ne kupujem.Še ko dobijo za božička,miklavža in rojstne dneve jih večino pospravim in dam občasno...se je pa že zgodilo ,da sem sladkarije stran vrgla od enega leta nazaj:No res ,pri nas dobijo zelo malo sladkarij,večinoma dobijo Kinder čokoladko.ozkinder pingu...al kako se reče....

< Sporočilo je popravil big mamma -- 5.8.2009 21:07:29 >

Pojma nimam,še ugotavljam..

brez problema

_____________________________

...vox populi...

Zakaj pa bi se moral upreti sladkarijam za vse večne čase? Jaz se nikdar nobeni hrani ne upiram. IN ker mi hrana ne obseda možganov, ker se nikdar ne počutim krive za noben košček česarkoli, me sladkarije ali kaj drugega ne obsedajo. Čist simpl.

btw, moja mama tudi ni kupovala sladkarij, pa prvo kar sem kupila, ko sem se odselila, je bila skladovnica cukrov. Potem me je minilo. Takoj po tem dogodku. Najedla sem se jih za vse nazaj. V enem tednu. Zanimive so mi bile pa vse otroštvo samo zato, ker jih ni bilo doma. Čim nekaj odteguješ na silo, si to vlečeš v možgane non stop.

Torej sklep: Nehaj se odpovedovat, nažri se jih enkrat do slabosti in nehaj čutit krivdo, če kaj ješ. Minislo te bo. Dokler se obsojaš, te pa zihr želja po sladkem ne bo minila.

Ah, ko že pozabim na te moje tegobe s težo, pa pogledam na Čvekanje, evo, pa tema, ki me spet spomni na sladkor
Pri nas je kriza, ker res vsak obisk prinese kaj sladkega, pa kaj naj, če že ima v ustih, zdaj deci ven trgam???
Se pa potem za te 'božične', RD in svakojake rezerve prav žrtvujem - da ne škodijo deci, jih pospravim jaz

jaz bi se lahko vsem uprla ampak nikoli čokoladi. Vsak dan moram pojesti vsaj nekaj čokolade , da lahko funkcioniram.

nekaj časa sem bila čisto obremenjena s tem in takrat je bilo najslabše  pomoje sem takrat pojedla največ sladkarij v življenju  zdaj pa več ne razmišljam o tem, edino ko mi pride sladkarija pod roke, se vprašam, če mi je res full dobra oz če mi je res full o nje. in če mi je, jo pojem brez slabe vesti. je pa res, da sem drugje skenslala sladkor (kava, pjače itd) pa tudi še kaj drugega in potem malo kompenziram

Kot prvo, ne vem, zakaj bi se uprli sladkarijam za vse večne čase in trpeli ob misli, kako bi pasalo pojest en košček dobrega biskvita ali rebro čokolade, kot drugo, v mojem primeru to ni mogoče.
Imam partnerja, ki tudi ne more brez sladkarij, če sam ane naredim zaloge, neprestano išče in ali je treba kupit ali pa - spečem. Ampak ne karkoli, v bistvu, bolj ko je čokoladno, bolje je, se mi zdi.
Sva oba sladkosneda, seveda jaz še bolj , samo da bi se pa temu odpovedala za vse večne čase, pa ne.
Da nebi vsej poleti sladoleda, ledene kave? Pozimi tortice, kakšne dobre domače sladice, pudinga? Hmm, ne gre.
Pač, nimamo vsi takega karakterja, kot nekateri, ki se striktno držijo, ko sami sebi rečejo ne,  jaz ga nimam.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Moj se je spomladi zgražal, ko je metal proč sladkarije stare dve leti ...

Aja vrgel jih je pa v svoj trebuh... ker res ne gre da bi čokolado v smeti vrgel

Jaz se pa moškemu in čokoladi ne upiram.....pa grem v riziko, da se oboje obesi na moje boke......