Punce, kako se odzivate, ko menite da se vam godi krivica, ko imate vsega dovolj?

Poveste naravnost tistemu, s katerim ste v sporu? Na kakšen način: z vpitjem, diplomatsko - potrpežljivo?
In če poveste in če se zadeva ne spremeni?
Ignorirate
ali
se ne pustite in še naprej poveste svoje
ali poskušate spremeniti svoj pogled na zadevo - se manj ukvarjate z njo z vsebin zadeve, manj mislite na osebo, ki vam je povzročila krivico?
Postanete flegmatik in si mislite, da je škoda vaših živcev, da bi se obremenjevali s podrobnostmi.
Mogoče katera tuhta, kako bi se maščevala?

Enkrat sem tukaj prebrala, da si lahko pomagaš z boksarsko vrečo, to se mi zdi še najbojša ideja, a je še nisem preizkusila.
Jaz se ponavadi najprej razburjam sama pred sabo, potlej se razburjam  - prepiram skupaj z osebo, ki me je pripravljena poslušati.
Tretji korak je, da se razburim skupaj z osebo, ki mi dela krivico.
Ponavadi ni učinka, in se vznejevoljim že samo če slišim njeno imela. Sicer razmišljam, da to ni najbolj zdravo zame, drugi pa se fučka.
Na tipko - ignore, mi še ne uspe pritisniti in enostavno pozabiti, sem kot slon - vse si zapomnim.

Taprvo jokam, kakšen dan, ko prespim, kričim še 2 dni, potem začnem govort, da se mi jebe, potem, ko pa to mine vsaj 1 teden, pa grem do človeka, ki mi je naredil krivico in mu povem svoje. Brez zadržkov.

He, he, tole z boksarsko vrečo še pa nisem poskusila .

Kako reagiram ? Vsekakor se resno pomenim z osebo, ki mi je storila krivico. Od vsega me najbolj prizadene krivica in laž. Ob takih situacijah nisem nikoli tiho in podebatiram stvari. Ponavadi uspešno.

Aja, še to - maščevalna nisem. Če slučajno oseba dalje tera svoje, skušam sama sebi dopovedat, da se nima smisla dalje poglabljat.

Poveste naravnost tistemu, s katerim ste v sporu? Na kakšen način: z vpitjem, diplomatsko - potrpežljivo? Cisto odvisno, s kom sem v sporu. Diplomatsko redko, najveckrat "padem ven".

In če poveste in če se zadeva ne spremeni?
se ne pustite in še naprej poveste svoje 

Dolocenih stvari pac ne morem odpustiti oz. ne morem prek njih in se neg. energija (ali pac karkoli ze), kvecjemu samo stopnjuje.

Krivic pa ne prenesem - ne do mene, ne do mojih bliznjih. In nikoli nisem tiho .. povem svoje mnenje, pa ce je komu prav, ali pa ne (pa bi bilo vcasih boljse, da bi kaj zadrzala zase).

LP, RIbica 

Dostikrat se poizkušam zadržati, ker sem že tako ali tako preveč neposredna v odnosih do tistih s katerimi imam vsakodnevne kontakte. Ponavadi mi to ne uspeva prav dolgo, tako da potem skoraj sigurno čist popenim in vse zmečem v glavo.

Če pa gre za osebo s katero nimam dnevnih kontaktov, pa lepo zadevo na čim bolj miren način poizkušam preživeti. Pač tekom večjih ali manjših konfliktov sem ugotovila, da najlažje funkcioniram tako.

Ne, nikoli ne boksam v vrečo, ker mi ni nič naredila. Ponavadi povem vse v faco, tistemu ki se ga tiče. Derem se samo če se derejo tudi na "drugi strani". Odvisno tudi za kaj gre. Za kakšna opravljanja se sploh ne sekiram, če pa kdo širi kakšne laži ali pa hinavi pa ne morem biti ravnodušna. Flegma ne moreš postati kar tako. Maščujem se ponavadi ne, ampak največkrat odj...m take ljudi ki name negativno vplivajo. Aja, pa še nekaj: Bolj ko brskaš po dreku bolj smrdi......

Odvisno od situacije.
Če se mi zdi, da je zadeva nepomembna, jo pozabim in mirno živim dalje.
Če se mi zadeva zdi pomembna, zaradi mojega dostojanstva, dobrega imena, principov, vrednot,...ali česarkoli že, potem se najprej sama sebi smilim, ampak to hitro mine in potem povem, kar si mislim. Kako povem, je pa spet odvisno od situacije oz. od osebe, ki mi povzroča krivico. Lahko sem zelo diplomatska, lahko povem tudi direkt. Nikoli pa se ne razburjam ali vpijem. S takim obnašanjem bi tisti osebi dala le še večjo moč, ker bi videla, da mi je stopila na živec.

Se bolj ali manj podpišem po Kerenso :
Hm, precej odvisno od situacije, vendar navadno reagiram - torej ne ignoriram krivic, pa ne glede na to, komu se dogajajo. Kadar seveda imam kako idejo, kako bi sploh lahko reagirala. (Recimo se mi zdi krivično, da v Afriki stradajo, ampak še nisem našla dobre ideje, kako bi to spremenila, tako da take stvari so izvzete.)

Če gre zame in za neko malenkost in vem, da je človek na drugi strani trd ko bukov les in ne bo čisto nič drugače, če mu povem, potem sem včasih tudi tiho - tega me je naučil moj lubi - ne, da bi bil on tak človek, ki se mu ne bi dalo dopovedat, ampak me je naučil, da se včasih en splača z glavo ob zid zaletavat...

Če gre za večjo stvar ali če gre za osebo, ki mi dosti pomeni, potem ne morem biti tiho. Tudi se mi ne zdi prav, da bi bila. No, to sem pa jaz njega naučila

Na maščevanje še nisem pomislila, vsaj zdaj se nič takega ne spomnim. navadno tuhtam, kaj za vraga je človek mislil, ko mi je naredil krivico - oz. zakaj mi jo je naredil... Navadno imajo razloge - sicer trapaste iz mojega gledišča, ampak vseeno me zanimajo.

Čisto odvisno od situacije...včasih sem takoj popi  in komur koli že povedala vse kar mu gre, zdaj sem se pa skulirala in dostikrat ne vidim smisla v izgubljanju živcev. Še posebej če gre za neko 3. osebo, s katero itak nimam pogostih stikov. Če mi pa dela krivico nekdo ki mi je blizu, pa še vedno burno odreagiram...čeprav sem se pri možu naučila, da lažje kaj dosežem na diplomatski način..ampak to ni v moji naravi. znorim, se zderem, potem je pa bolje in kmalu pozabim. Tako da zamerim ponavadi ne, niti nisem maščevalna. Včasih bolj iz principa komu "zamerim" in se ne zmenim več zanj.