Moja princeska ima 4 mesece . In postala je že prava mala "razvajenka"- bila bi nonstop na rokah. Pa se pocrkljama, pojema, čvekava....Če jo dam pa nazaj na igralno blazino pa po 5 minutah spet panika . A je smiselno, da jo pustim tudi malo pojokat? Zdi se mi malo nesmiselno skozi zraven nje sedet.....No, in potem spet dobim občutek, da sem slaba mama .....

LP

hojla!

tole je predmet neskončne debate. jaz sem pristaš zmernosti. torej, tu pa tam sem jo že pustila pojokcati, ne pa non stop. sploh ne pri 4. mesecih. eni dojenčki pač potrebujejo več bližine staršev in mi smo zato tukaj, da jim jo damo. še prekmalu se bo otroček začel osamosvajati in ne bo več hotel toliko bližine.

če se še prav spomnim, sem jaz mojo pupo pri 4. mesecih imela občasno na blazini, vendar sem bila ob njej. ko sem kuhala, je bila v ležalniku ob meni (pa tudi ni zdržala notri cel čas kuhanja. ja, v ležalniku se je še nekako najbolje počutila in najdlje zdržala notri. če pa je bila huda ura, sem jo nosila v traku. predvsem sem se non stop pogovarjala z njo, ji pela, pa jo mal ven vzela in pocrkljala in znova...

poskusi jo zamotit z prigovarjanjem. pa čas, ko se bo sama zabavala se bo postopno podaljševal. redki so takšni otroci, ki jih lahko daš na blazino in so srečni sami s sabo. so pa seveda tudi takšni.



_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Ja, ja tudi pri nas poznamo ta problem .Tudi meni se zdi, da sem slaba mami, če otrok joka, ampak kaj pa naj naredim? po rokah ga cele dneve ne morem prenašat, saj že itak nič ne naredim, ko je zbujen.

Benjamina skušam zamotit tako, da ga dam v stolček, kjer se igra z visečimi pajacki, ropotuljico in podobnimi zadevami. Včasih (sej vem da ni prav ) ga zamotim s TV, ki jo naravnost obožuje. Igralne blazine pa tudi naš mulc ne mara prav preveč.

Moj dragi ima bolj trdno voljo in živce. On tamalega pusti da zjoka svojo trmico in gresta potem naprej, meni pa srce ne da miru. In spet je potem tu nošnja in crkljenje.....Začaran krog, kaj hočemo

Pri mojemu Jerneju je podobno. Ali bi bil po rokah, ali na kavču samo da sem zraven. Ampak jaz ga pustim kakšen krat tudi malo jokati, ker si mislim, da me že ne bo tako mali hecal. Ampak priznam, da ne zdržim dolgo. Če pa imam kakšno malenkost za postoriti ( beri končati kosilo, se preobleči, na stranišče,...) ga kar pustim. Od malo joka ga že ne bo pobralo, ne?

Ja, MORAŠ jo pustiti malo pojokati. Jaz tega takrat nisme vedela, zdaj pa imam hudiča.  
Res, otrok se mora naučiti malo počakati, ne da mu je v vsem ustreženo takoj, tisti hip. Tako bo tudi pozneje v življenju doživljal manj razočaranj in že pri sami vključitvi v vrtec bo veliko manj problemov, ker se tam ne bo počutil slabo, ker ne bo TAKOJ ustreženo vsaki njegovi želji. Vedno, ko vidiš, da te rabi kar tako (ne ko je lačna ali jo je strah ali je bolana), najprej zavestno malo počakaj, ne takoj teči k njej. S tem ji boš naredila veliko uslugo za življenje.

Pravijo, da jih moremo malo pustit. A jaz sem  zagovornik tega, da otrok nikoli ne joka brez veze. (izjema je, ko se nauči izsiljevat). Moja  največ časa preživi v ležalniku. Jaz sem lahko zraven vse delala, malo sem se z njo pogovarjala, se ji smejala, delala grimase, ji pela,... nemalokrat pa je tudi (in še zdaj) zaspala v njem. Sedaj pa, ko ji je v ležalniku tečno, jo dam v hojico sedet, se malo z njo ukvarjam, ko jo vzamem ven, malo leži na kavču. Ko ji nekaj ne paše, jo pač poskusim s čim drugim zamotit.

NE! Ne je pustiti jokat niti za trenutek.
Majcena je. Ne more se še sama zamotiti. Bolj ko bo rasla, bolj se bo zavedala sebe in okolice in se bo zamotila z igračami. Premajhna je še in za to potrebuje da jo nekdo zamoti.
Ko joka, joka zares, ker ni mamice. Ni mamice=smrt. In jok je edino kar ima, da opozori nase. Prav nobene potrebe ni, da jo namenoma ne potolažiš. ONA je ONA+MAMICA in ko mamice ni, ji manjka del telesa. Kako bi pa ti jokala, če bi manjkal del telesa. Še ne loči razlike. Ko bo starejša bo kakšno stvar tudi lahko razumela. Sedaj pa to še zdaleč ni trma. In nisi slaba mamica. Nekatere stvari moraš nujno postoriti. Vendar ne je puščati namenoma: "da se bo naučila".

Tehno je že napisala vse...

Se strinjam s Splišni, sicer pa tudi Žorž to pravi.

Se tudi strinjam s Splišni. Če skočiš vedno kadar otrok zajoka, boš potem delal tako vse življenje (ali pa večino časa). Naši starši (vsaj moji) niso skočili na vsak moj jokec, pa mi vseeno nič ne manjka. Mene tudi srce boli ko poslušam mojega  kako jokca, ker sem za trenutek skočila na wc.... ampak, ko pridem zraven in se mi nasmeje, vem, da mi je vse oprostil. Dostikrat joka, ker je zelo zaspan in ga to uspava, če ga dvignem in ga nosim po rokah, se zna cela stvar zelo zavleči, sam pa zaspi v parih minutah. Sicer pa mislim, da že prepoznamo jok-kdaj je pravi, mu kaj manjka, ga kaj tišči, je lačen, polulan.... in kdaj je le jamranje od dolgočasja ali pa zaspanosti. Če si ves dan samo pri  ne moreš narediti nič drugega, poleg tega pa te to zelo izčrpa in kakšno mamico ima potem  in kakšno ženo ima ? Samo moje mnenje. Smo si pa ljudje različni. In če nisi mirna oz. si živčna, če otrok joka, ti pa nisi tisti hip pri njemu, potem ga raje ujčkaj, v tem primeru bo to bolje za oba.