jaz se z mojim tastom in taščo ne zastopem, iz razloga, da vse kar nardim ni vredu. Pač ne pripadam k njihovi "frik" familiji. ze dve leti si gor nad njima stanovanje stimava pa se zmer ni cist nc ustiman. sam zarad tega kr mormo cakat da se tastu dvigne za delat, ...


_____________________________

...18.12.2007 sva postala presrečna starša najinemu čupavemu Klemnu..

Mene so tako lepo sprejeli kot, da sem jim hči in ne snaha, enako sta moja starša sprejela moža. Živimo pa z njegovimi starši v isti hiši samo mi smo 1 nadstropje višje.

Dokler sem živela pri exmoževi familiji je bil vse skup en burek.V bistvu so podtalna opravljanja in neprestano nezadovoljstvo nad mano, ter šuntanje moža proti meni veliko pripomogli k najini ločitvi. Sicer se pa zdaj fajn razumemo, ko sem jih zapustila. jim je bil šok, tako da so čist prijazni zdaj.
Po moje je odvisno od čisto konkretnih ljudi pa ničesar drugega. Sem videla že familije, ki se super razumejo, pa tudi take, ki se niti pod razno ne. Loterija pač.

Jaz bom rekla tko, sprejeta sem bila zelo dobro, tako kot si želi vsaka tamlada.  Pri njemu živim že 4 leta. Na začetku je bilo super in določene stvari me sploh niso motile.
No pol pa se je začelo - tast in tašča živita v spodnjem stanovanju, midva pa zgoraj in tu se pojavi največji problem ki ga ne morem rešiti.
Ne pustita da bi uporabljala svoj vhod, čeprav je že narejen, ne pustita da bi zgornje stanovanje zaprla (zdaj je odprto tako da je tašča zmeraj ko jo kaj pič v zgornjem stanovanju), vsako stanovanje ima svojo kopalnico vendar se ona hodi kopat in umivat v najino, tudi pralni stroj je zvlekla v najino kopalnico in sploh ne pusti da bi si kupila svojega.
Skratka nobene zasebnosti, še  ne moreva narediti normalno, saj nikoli ne veva kdaj bosta spet prišla gor kaj zatežit. To trpim že kar nekaj časa in sem zelo obupana, če ji rečem da bi si zaprla stanovanje začne okol govort da  jo mečem iz njene hiše, da za nakup svojega pralnega stroja sploh ne omenjam  (najina oblačila so čisto uničena ker nama ne pusti prati v njenem pralnem stroju - zdaj nekaj svojih in njegovih boljših oblačil perem kar na roko kot pred davnimi časi). A je to sploh normalno

Se bom še k tej temi priključila, ko sem ravno na bolniški s strahotnim prehladom

Tako, tako. Na začetku smo se enkratno razumeli, na neki točki pa sem ugotovila, da sem jih preveč spustila vase in v najin odnos. Tako je kar naenkrat postal naš odnos. Ni bilo druge varjante kot da se počasi začnem umikat in se zapirat z osebnimi stvarmi. Potem je bilo šele veselo  No, pa so začeli kar naenkrat nasprotovati in  špilat hinavske igrice. Ne zavedno, še vedno mislim, da sta ok človeka. Zdaj smo eden do drugega vljudni, prijazni vendar zelo površinski.
Žal mi je da se je tako spentljalo vendar del krivde nosim sama; oz moja neizkušenost. Vedno je pred taščo in tastom potrebna določena meja.

K sreči mi ni bilo nikoli treba živet skupaj z njimi. Zelo sem vesela, da živimo vsak v svoji hiši in toliko narazen, da se ne gledamo. Včasih jih dneve ne vidim, kar mi ustreza. Nikoli sicer nismo imeli sporov ali česar koli, kakšne velike "ljubezni" pa med nami tudi ni.

Blagor vsem, ki se razumejo z starejšo generacijo. mene so na začetku kar lepo sprejeli. taščo imam super je pa zato tast tolk bol . na začetku smo stanovali skupaj in kar kmalu ugotovili, da moramo zase. Tašči se je trgalo srce meni pa je vsak dan bil većja muka. je tast mislil, da nas bo vse komandiral, da lahko vsem reče vse mi pa njemu ničesar.... ničesr nisem znala naredit, da še zdaleč nisem podobna bivši tamladi (pač ne nosim minike in globoke dekolteje) in podobno sranje...... še zdaj ko smo zasebe ni čisto ok. vsaki obiski so muka zame, tamalga same bedarije uči (nalašč al pa ne ), da ga pol komi nazaj uštimamo, ampak se potrudim zaradi babice.
No ljudje smo različni. mi se pač ne razumemo.

No zdaj se pa oglašam še novinka na forumu. jaz sem s partnerjem že 13 let, od tega sva pred 8-imi leti začela urejat zgornje nadstropje njihove družinske hiše, pred 5-imi leti sva se vselila. Sin je star 4 leta. od začetka si je težko postavit mejo, sploh, ko sem rodila mi je tašča non stop težila... Mislila sem , da se mi bo zmešalo. Partner je bil veliko zdoma, delal je do 17ih... in nikoli ni čutil njuno vmešavanje kot vsiljevanje ampak kot vljudnost...Ko pa je bil enkrat na daljši bolniški, 14 dni je pa hvala bogu doživel preblisk. Začel je čutiti njuno, sploh taščino vsiljivost in je, kljub temu, da me že prej ni nikoli "skenslal" pred njima, začel nasploh bolj podpirat v mojem razmišljanju. Ob tem je bila tukaj še njegova poročena sestar, ki živi nekaj km stran, ki je ponavadi prihajala na obisk ravno, ko je sin spal, in skoraj pred vrati sobe stala, da se bo premaknil in ga bo vzela iz posteljice...
Ob tem sem še izredno študirala in ker sem velikokrat potrebovala taščino varstvo, sem popustila, ampak nisem bila daleč od tega, da se kar pokončam, ker nisem več zmogla. Le moj Sonček me je držal pokonci.
Ko sem se vrnila v službo, še vedno na faksu, sin v vrtcu, veliko bolan, mi je pa enkrat prekipelo, izklopila sem zvonec, taščo pustila pred vrati, ravno tako njegovo sestro, na telefon se nisem oglašala. Ko pa mi je rekla, da je nisem slišala in češ, da je prišla partnerjeva sestar na obisk sem ji jasno povedala, da HOČEM SVOJ MIR.
Saj je bila užaljena, ampak jaz je ne nadlegujem in zahtavam, da tudi ona mene ne.
Zdaj je veliko boljše, ker je pokapirala, da hočem mir.
Pa kaj potem, če sem zato .

Jaz nisem prišla k njih, da bi bila njej za družbo, če pa tega ne more sprejet, je NJEN problem. lp