Punce, dajte mi malo spodbude.

Naslednji teden bom že v 15. tednu nosečnosti, jaz pa še vedno nisem povedala v službi. Pa sploh ne vem zakaj, ampak mi kar ne gre iz ust. Najprej sem čakala na NS, potem sem čakala še na rezultate DHT, zdaj imam vse to, vse je ok, ampak jaz kar ne zberem pogum. Pa se mi trebušček že kar pozna. No,bolj zgleda kot da sem se full najedla in z rekelcem se da vse skriti,ampak ne morem več dolgo skrivati.
Pri prvi nosečnosti sta bila oba šefa full vesela, zdaj pa nisem prepričana. Pa saj vem da njuna reakcija sploh ni pomembna, in da je to moja osebna pravica, ampak....

Joj, saj vem, da kompliciram in da nimam druge izbire, ampak mi kar ne gre z jezika.

V 3.  udi meni ni šlo, potem pa me je G čez noč poslal na bolniško s strogim ležanjem, pa sem pač morala, saj je bilo treba najt še zamenjavo in jo naučit.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Pri meni je bilo enako, da mi je bilo kar težko povedati v službi, da sem noseča. Trebušček se mi je že kar poznal in so sodelavci že malo čudno gledali. Ko pa sem zbrala pogum in stopila do šefice ter ji rekla, da ji moram nekaj povedati, je sama vprašala, če sem noseča. Priznam, da mi je bilo tisti trenutek kar nerodno, da se nisem že prej opogumila.

Ti kar povej, da si noseča, saj je to tvoja osebna pravica in se boš potem tudi bolje počutila - no, vsaj jaz sem se .

te štekam čist;) kar zberi pogum in izusti. no, mene je moj šef takoj pogruntal in je rešil mojo dilemo. ostalim pa sem povedala na pikniku - pa saj so bli mal butasti, če do takrat še niso sami porajtali

_____________________________

Two things are infinite: the universe and human stupidity; and I'm not sure about the universe. Albert Einstein

Jaz sem se pa vsakič že prej "zasigurala", da ne bo prehudih šokov in sem kar rekla, da enega še planiramo, pa ne vem, kdaj. Ko sem v tretji klicala tik pred začetkom službe po porodniški, je že kar vedela, zakaj moram tako nujno k njej na pogovor in je bila ful vesela. Mi je pa odleglo, ker bi načeloma delala le nekaj mesecev, potem pa spet ostala doma. No, zdaj se je pa itak drugače razpletlo.


_____________________________

Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)

Prej boš bovedala, bolje bo zate. Pa še časa bo dovolj za iskanje nadomeščanja in uvajanje.
Pa saj to res ni nič takšnega za delodajalca. Itak vse država plača. Jaz sem se v prvi nosečnosti dogovorila za bolniško in sem prvi mesec, ki gre v breme delodajalca uvajala novo sodelavko, potem pa sem lepo uživala doma in prišla 1 x tedensko za par uric samo v kontrolo, do nastopa porodniške je bila zadeva že čisto upeljana.

_____________________________

Ljubezen mame ob ljubečem očetu
je nekaj najmogočnejšega na svetu!

Meni je tudi bilo težko sporočat ampak so bili vsi veseli, ko sem povedala, tudi v službi. Podobno kot pri Pikabu, se je tudi pri nas razpletlo drugače kot bi si želela.
Nič ne oklevaj. Povej in bodi vesela, da je vse OK!

Naja31 tudi sama imam enak problem -tretji otočiček. Vsak dan se prepričujem, da ne bom šla prej iz službe domov dokler ne povem direktorju za mojo nosečnost ( sem že 16 tednov). Pa pride vsak dan v službi do problematike bolniških in takoj slaba volja s tem si pa še jaz ne upam prilivati olja na ogenj. Sploh pa zato, ker se nikomur niti ne sanja, da bi mi imeli še kakšnega škratka. Upam da ta teden zberem pogum in povem , enako pa želim tudi tebi.

Metka

Punce, tud jaz sem imela cmok v grlu preden sem povedala, pa čeprav so to počasi vsi pričakovali in tudi krasno sprejeli. Sta bila in šef in direktor ful vesela in komentar je bil: joj super zate, za službo bomo pa že nekako, ne skrbi. Hvala ker si povedala dovolj zgodaj.
TOrej, čimprej z besedo na plano, saj enkrat bo tako al pa tako treba povedat. Pa je bolš prej, da se lahko podjetje organizira. Predvsem če pride potem do kakšnih komplikacij in bolniške.

_____________________________

28.11.07 se je rodila naša princeska Lana

Uf... sem mislila, da sem že jst malo čudna, ker tudi odlašam z razglasitvijo naraščaja. Pa me ta molčečnost iz dneva v dan bolj bremeni. Delam v kolektivu samih moških in res ne vem, kako se lotiti zadeve.
Ja nič... bo treba kar s kakšno flašo šampanjca (s copatki ravno ne morem) uletet v pisarno šefu in povedat.

Takole, kar pogumno! Sej ni lepše stvari na celem svetu, kot nekomu dati življenje. Menda bodo veseli za nas.

Tud jz še nisem povedala, pa sem v 17 tednu!!! Sploh ne vem kako nej, pa tud men se počasi že začenja poznati. Ima kdo kako idejo kako povedati na najbolj primeren način in potem še to, zakaj tako dolgo nisem povedala?!

ojla, jaz moram reč, da so mene (najožje sodelavke in šefica) pa kr pogruntal. No sem zjutraj pri kavi rekla, da moram nekaj povedat, da ne grem na operacijo ampak bom novembra mamica. So bli vsi ful veseli, saj so me že kar žicalikdaj bo. No pol pa je blo treba povedat še direktorju. to sem pa mela čez dobra dva tedna ful priliko, ko je tajnica, ki je bila na porodniški prišla na obisk s svojim dvomesečnim sinkom. Pa se je nekaj pametnga delal kak moram prijet otročka, pa sem rekla, no direktor saj bom prav kmal mogla kr na svojem sprobat. Da ga že nekaj časa lovim, pa je danes prav da mu sporočim. Je bil ful vesel, pol pa ful bulil v tebuh, ker se mi še ni nič poznal.

_____________________________

Moji princeski: 23.11.2007 Taja
23.6.2010 Ajda

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Mene je dobila sodelavka, nekje pri 15.tednu. Sva proti večeru ene dokumente zlagali, in me pogleda pa pravi, a boste vi kej zibali, pa ji rečem, JA. Pa sploh ni dojela, pospravlja dokumente še napej, potem pa reče KAJ SI REKLA. Je mislila da se hecam. Potem sem šla pa k šefinji in ji povedala,je bila vesela- kar me je presenetilo, saj sem bila na njenem oddelku dokaj nova. Ostalim sodelavkam sem pa kasneje kar na kosilu povedala, tako mimogrede, in so bile malo šokirane, ampak, meni je bilo pa lažje. 

Končno sem povedala.
No, imam še enemu šefu za povedati, ampak ta me ne skrbi preveč.
Je bila pa šefica full vesela.

Uf, se mi je skala odvalila od srca .

Jz pa še vedno ne:(